Afrika: situacija v Sahelu

Afriko, točneje, območje Sahela pretresa burno dogajanje. Nigerijski general Abdourhamane Tchiani je 26. julija s pomočjo predsedniške straže z mesta predsednika odstranil Mohameda Bazouma, katerega izvolitev leta 2021 je pomenila (vsaj navidezno) obdobje prve demokratične tranzicije oblasti po osamosvojitvi države od Francije leta 1960. Tchianijev državni udar ni pozdravilo zgolj osebje nigerijske vojske, ampak tudi širše množice, ki povsod na območju Sahela izražajo razočaranje nad svojimi francoskimi kolonialnimi gospodarji. Postopanju Nigerja so sledile tudi druge države Zahodne Sahare: Burkina Faso in Mali ter celo južnejši Gabon, kjer je val ljudskega razočaranja odnesel glavo že več desetletij vladajoče liberalne dinastije Bongo, Omarju Bongu. 

Na državni udar v Nigerju se je sprva odzval ECOWAS (Economic Community of West African States), ki je pravzaprav nekakšen podaljšek volje zahodnih kolonialistov (ZDA, Francije). Zveza je nad Nigerjem sprejela sankcije, uvedla območje brez letenja in mu odtegnila oskrbo z elektriko, ki jo večinoma dobi od svoje sosede, Nigerije. ECOWAS je nigerski vojaški hunti prav tako zagrozil z vojaško intervencije v primeru, da se ne bi odpovedala oblasti. Kar pa se še ni zgodilo. Še več, v zadnjih dneh lahko vidimo, da je francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal pospešen umik francoskih čet iz Nigerja na območje Čada in Benina, kjer se nahaja francoska vojaška baza.

Sankcije so seveda še podžgale množične upore v Nigerju, kjer je ljudstvo odločno stopilo na stran vojaške hunte. Ljudstvo protestira tudi proti ZDA, ki ima v notranjosti države 1100 vojakov in bazo z droni. Nadalje so se vlade Nigerja, Burkine Faso in Malija zavzele za oblikovanje tako imenovane Alianse držav Sahela v namen uresničevanja skupnih obrambnih ciljev. Države se bodo skupaj borile tako proti zunanjemu, kot notranjemu terorizmu.

Trenutno situacijo v Sahelu lahko razumemo kot že dlje trajajoče zgoščevanje raznoraznih kontradikcij. Sahelske države trpijo za visokimi stopnjami korupcije in netransparentnosti, kar je predvsem posledica šibkega institucionalnega zaledja. Mehanizmi za politično odločanje in obvladovanje valute, infrastruktura in resursi: Vse to je večinoma v rokah tujcev, predvsem Francozov, ki so nadzor nad državami Sahela pridobile z berlinsko konferenco med leti 1884 in 1885. 

Situacija je pereča tudi zaradi globalnega segrevanja. Pomanjkanje pašne oziroma obdelovalne zemlje sproža konflikte med kmeti in pastirji. Ker so države Sahela močno odvisne od kmetijske in živinorejske dejavnosti, lahko pričakujemo, da se bo z nadaljnjim višanjem poprečne zemeljske temparature ta konflikt še stopnjeval, s tem pa dodatno ogrozil stabilnost regije, na območju katere živi 425 milijonov populacije, torej 5.5 procentov svetovne populacije, od katere 70 odstotkov živi pod pragom absolutne revščine.

K nadaljnjim tegobam Sahelskih Afričanov dodajajo tudi spopadi med raznoraznimi etnijami. Najbolj pereča je situacija v Maliju, kjer najbolj očiten razkol poteka med večinsko arabsko populacijo in Tuaregi, ki si želijo svoje države. To je pač posledica zapuščine kolonializma: tuje sile so Afriško ozemlje pogosto na popolnoma arbitraren način razdelile med zelo različne kulturne, etnične in še kakšne skupine, ki so med seboj nekompatibilne.

Če že vse opisano ne bi bilo dovolj, na območju Sahela delujejo še raznorazne islamistične, džihadistične milice, ki se borijo za prevlado in vpliv. Največja izmed vseh teh je prav gotovo Boko Haram, zelo aktivna in nevarna pa je tudi MNLA (Nacionalno gibanje za osvoboditev Azawada). Džihadisti bolj ko ne nadomeščajo odsotne državne strukture: pod prisilo organizirajo lokalno življenje, denar pa služijo s trgovino z belim blagom in drogami. Francozi in njihovi »kolegi« radi trdijo, da je grožnja islamističnih fundamentalistov glavni razlog za vojaško prisotnost zahodnjakov v Sahelu, pri tem pa pozabljajo, da so te ekstremiste sami ustvarili: Predvsem z NATOVO intervencijo v Gadafijevi Libiji leta 2011.

Kako sta v širšo sliko vpleteni Rusija in Kitajska? Njun vpliv je potrebno motriti na zgodovinskem ozadju. Obe državi še danes, kot sta to počeli nekoč, na območje Afrike pošiljata specialiste in tehnično osebje, ki je udeleženo v raznoraznih infrastrukturnih, civilnih in še kakšnih projektih. Odnos Rusije in Kitajske z državami Sahela je sinergističen in simbiotičen. Rusija in Kitajska za razliko od zahodnih imperialistov nimata cilja načrtno obubožati in uničiti Afrike, ampak jo razviti do te mere, da si lahko v procesu enakovredne izmenjave obetata tisto, kar potrebujeta.  

Mislim, da lahko v prihodnosti pričakujemo nadaljevanje procesa multipolarizacije, tekom katerega bo še več afriških držav (bodisi v obliki pučev ali pa miroljubnih demokratičnih procesov) skrenilo po poti postopnega osamosvajanja. Vojna v Ukrajini je namreč nadalje premešala karte na mizi. Zaradi svetovne krize, ki jo s špekuliranjem in sankcijami umetno ustvarjajo glave globalne elite, države globalnega juga materialno, praktično gledano, ne zmorejo več slediti mahinacijam svojih nadrejenih. Samo vprašanje časa je, kdaj bo gospodarski iniciativi, kot je npr. BRICS, sledil še kakšen sporazum med tistimi, ki se do zdaj niso zmogli odločati samostojno, pa so končno stopili na prizorišče zgodovine kot krojilci svoje lastne usode.