Avantura po jugu: O glasbi med jugoslovansko vojno

Po skoraj stoletnih poskusih takšnega ali drugačnega združevanja smo leta 1992 jugoslovani pristali vsak za svojo frontno linijo in si med seboj začeli jebati mater, kakor to pač najbolje znamo. Vsesplošno pešanje vladajočih struktur Socialistične federativne republike Jugoslavije pa se ni zrcalilo samo na področju ekonomske in politične moči režima, ampak tudi skozi ideološke in kulturne kontradikcije. Že pred drugo eksplozijo balkanskega soda smodnika, so federativne republike, poleg siceršnjega nacionalističnega fleksanja v obliki simbolike, vere in še kakega medija, glasbo, predvsem turbofolk, uporabljale za mobilizacijo etničnih manjšin na območju Bosne, in mase podpornikov na domačih tleh. Glasbo so posamezni vojaški odredi in paravojaške enote tekom vojne uporabljale tudi za dvigovanje morale in celo mučenje nasprotnikov- nemalokrat se je na primer zgodilo da so kaki četniki ujete muslimane in ustaše, seveda ob grožnji, da jim bodo pognali metek v glavo, silili v petje srbskih domoljubnih pesmi. Po drugi strani so hrvati tekom Operacije Nevhita ob nabijanju svojih pesmi iz Vukovarja sterali na deset tisoče srbov.   

Poglejmo si, kdo so bili najpomembnejši bogovi in batine balkanske vojne glasbe in kaj ta kot specifičen kulturni produkt in fenomen sploh je in kako se je pojavila ter kakšno vlogo igra v sodobnih internetnih diskurzih. 

Turbofolk se kot jasno definiran glasben žanr pojavi na območju socialistične republike Srbije nekje konec 80. in na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Razvil se je iz tako imenovane novokomponovane narodne muzike v 50. in 60. letih 20. stoletja, v obdobju še vedno potekajoče industrializacije in urbanizacije, torej, ko je SCT še vedno obratoval s polno paro in gradil betonsko brutalistično džunglo, zato se ljudem še ni bilo treba vsak dan baviti z vprašanjem, kje bodo spali jutri. A omenjena procesa sta vseeno izzvala določene kontradikcije, ki so nastale ob stiku v mesto deročega podeželskega prebivalstva z urbano kulturo. Te podeželane je bilo potrebno nekako integrirati v idilo mile buržujske atmosferice, upoštevajoč, da pač niso bili tako dojemljivi za delovanje svojega novega življenjskega prostora. Instrumentalno ozadje Novokomponovane narodne muzike je tako nastalo s spajanjem prirodnih tokov folk glasbe na jugoslovanskem prostoru z bolj strukturiranimi modernimi, “buži” rock in pop žanri. Lirično je žanr veljal, vsaj s strani bolj sofisticiranih kulturizirancev, še za toliko bolj banalnega saj je opeval domotožje gastarbajterjev, ki so po 2. svetovni vojni drli v mesta. 

Občutkom rustikalnega domotožja in domoljubja, je Turbofolk priključil razne ljubezenske teme in pripovedi iz vsakdanjih situacij, pogoste pa so bili tudi humorne vsebine, ki so se tikale popivanja v “kafani” ali pa na raznih zabavah. K vzniku žanra kot takega pa je zares prispeval šele tehnološki bum v 80. in 90., ko so začeli po nareku hiperprodukcijskega štamfa nastajati instrumenti novejše generacije kot so sintesajzri in ritem mašine, ali pa naprave, kot so denimo satelitska televizija in internet, ki so pjevače turbofolka poslušalcem dostavili kar na domove. Organične ritme in dejanske instrumente Novokomponovane narodne muzike so tako pogostokrat nadomestile elektronske žage, piščalke, dude in trobente, predvsem pa bolj udarni biti, ki so pri nekaterih produkcijah na sredini 90. let mejile že na nekakšno mehkejšo tehnažo. Nastali zvok je odmeval, kakor lahko sodimo že po imenu, na “turbo”, torej moderen način, s kmetavzarskimi primesmi “folk” tradicije. 

Poudariti moramo, da turbofolk sicer kot tak ni bil povezan z nacionalizmom. Komadi kake Lepe Brene, Sinana Sakiča ali pa celo Cece, za katero vemo, da ji je srce ukradel veliki balkanski bojevnik Željko Ražnjatović, dejansko poznan kot kriminalec Arkan, so bolj ko ne apolitični in se sukajo predvsem okoli tem medosebnih odnosov. Veliko pa je k politizaciji glasbe dodal prihod Slobodana Miloševića “Slobe” na oblast v Socialistični federativni republiki Srbiji. Sloba se je tekom pešanja jugoslovanskega socializma uveljavil kot neke vrste izrojen stalinist, ki je zajahal val ljudskega razočaranja in z namenom obračunavanja z opozicijo in okostenelimi partijskimi aparatčiki izvedel tako imenovano proti birokratsko revolucijo. Turbofolk je bil pri tem pomembna mobilizacijska taktika nižjih razredov, saj so zaradi propadanja sistema najbolj trpeli prav oni.  

Šampijon srbskega nacionalističnega turbofolka je prav gotovo na območju Republike Srbske Krajine nahajajočem se Gubinu rojen Mirko Pajčin, bolje poznan kot Baja Mali Knindža. Njegovo ime poleg malenkostnosti, a očitno izjemne agilne opasnosti izpričuje tudi referenco na Knin, ki je v 90. veljal za de facto prestolnico Republike Srbske Krajine. Baja se je pričel umetniško udejstvovati že za čas srednje šole. Kot se spodobi za pravega srbina, prijatelja prav tako pravoslavnega ruskega naroda, je po vzoru ruskih književnih klasikov na prosto zapisoval o svojih dnevnih prigodah in sem ter tja celo kakšno spesnil. Svoj talent za petje je odkril na neki vaški veselici, kjer so si med prijatelji ob zvokih turbofolka podajali mikrofon. Leta 1989 se je tako prijavil na tekmovanje amaterskih pjevačev, na katerem je zmagal, že dve leti pozneje pa je izdal svoj debitantski album z naslovom Ne dam Krajine. Čeprav se veliko Bajinih komadov že malo da ne poetično ukvarja s trivialnimi temami vsakdana- srcozlomi, popivanjem v kafani, ali pa drogami in kriminalom, pa že od začetka, in to na malo manj poetičen način, izražajo tudi svoje sovraštvo do hrvatov- katolikov in bosancev-muslimanov. Njegovi nastopi so v tamkajšnjih okrajih, no shit sherlock, zato prepovedani. 

Opisane politične tematike lahko zasledimo v komadih kot so denimo Oj, Alija nisi više glavni, ki udriha po bosancih- “banjalučkih turcih” na območju drugega največjega bosanskega mesta. Bosanci posebej pogostokrat, zgodovinsko zaradi domenvno boljše pozicije pod Turškim cesarstvom kot posledice islamske konverzije, v srbskem nacionalističnem turbofolku figurirajo kot neke vrste orientalski, divji Drugi, ki predstavlja grožnjo “srbstvu” kot takemu. Še veliko bolj pa je tarča večih Bajinih komadov, na katerih mu jebe vse po spisku, nesposobni in despotični prvi predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović. 

Na “mojstrovini” z naslovom Čuti, Čuti Ujko, se Baji pri pesnjenju pridruži legendarni kolega iz srbskega rock banda Riblje Čorbe, baritonar Borislav Đorđević, bolje poznan kot četnik Bora. Radikalni islamisti oziroma mudžahedini tu nastopajo kot mujoti, hrvaški vojaki, ustaši, so ljubkovalno kar ujkoti, skratka, nebogljeni tujki, ki jih je treba sterati ven iz domnevno srbsko populiranih območij. Cel komad Čuti, čuti ujko je pravzaprav referenca na nek medvojni pojav. Ker so vojaki vseh treh nacionalnosti uporabljalo isto, od SFRJ “podedovano” vojaško komunikacijsko opremo, govorili pa so tudi praktično iste jezike, ni bilo redko, da so pristali na istih zvočnih frekvencah in se psovali kar preko svojih walki talkijev. Iz tega fenomena, ki ga bomo, skupaj z komadom Oj Alija, nisi više glavni, slišali v sledečem glasbenem bloku je Baja skupaj z Boro priredil malo da že ne radijsko igro, seveda po klasičnem receptu bolanega srbskega smisla za humor.

Pišejo se torej zgodnja 90. leta prejšnjega stoletja. Po Balkanu plapolajo na novo nastale zastave čedalje bolj samostojnih in čedalje manj socialističnih federativnih republik in odmevajo glasovi razjarjenega, nad partijskimi strukturami razočaranega proletariata. Povrh vsega na radijskih postajah butajo biti Turbofolka, ki ga predvsem srbske konzervativne elite izrabljajo za nabiranje političnih točk. Turbofolk je tako kaj hitro naletel na slab glas, predvsem v očeh srbskih liberalcev, urbanih beograjčanev, fanov rocka kot takrat veljavne “visoke” glasbe, in pa prenekaterih hrvaških in bosanskih elementov, ki so vulgarnost, kič in ksenefobijo žanra smatrali za produkt srbske zaostalosti in nezahodnosti. Stereotipičen korelat poslušalca turbofolka bi tako verjetno našli v Pinkiju in Švabi, protagonistoma filma Rane Srđana Dragojevića iz leta 1998, ki se ob kapitalističnem restavratorstvu in propadu sicer močno mednarodno sankcionirane Miloševičeve Srbije predajata hedonizmu in mundanosti. Srbska gangsterčka svoje dneve ubijata z drogiranjem, dilanjem droge, fukanjem in pa druženjem s svojim srbofilskim prfuknencom- Kujom, ki gre sem in tja, malo za foro, ratovat za otađbino, vrača pa se domov cel krvav od dušmanske krvi. 

Razpad socialistične Jugoslavije je seveda še pospešil popularizacijo Turbofolka, in začele so nastajati tudi založbe, ki so po tekočem traku začele štamfati njegove izvajalce. Zavoljo razumevanja širjenja nacionalističnega Turbofolka pa se omejimo predvsem na založbo Superton, ki je začela delovati leta 1993, poleg albumov Baje Malega Knindže, pa je izdajala tudi stvaritve ostalih podobnih izvajalcev, na primer, Gordana Krajišnika, Milomirja Martiča, Lepega Mice, Bobana Zemunoviča in mnogo drugih. Pred približno devetimi leti je založba začela objavljati tudi na svojem YouTube kanalu in FaceBooku. Objavlja pa ne samo komadov kot takih, ampak za tiste vse bolj zgodovinsko zainteresirane, tudi zanimive posnetke iz medvojnega obdobja, seveda ob spremljavi glasbe. 

Verjetno takoj za Bajo najpomembnejši srbski turbofolkaš, ki ga bomo izpostavili posebej, je Rodoljub Roki Vulović. Prihajajoč iz Bijeline, glavnega in največjega mesta bosanske pokrajine Semberije, se je Vulovič po končani osnovni šoli in gimnaziji odpravil v Tuzlo, kjer se je šolal za strojnika. Z glasbo se je začel ukvarjati že tekom srednješolskih dni, ko je spoznal v Beogradu pomembne kompozitorje srbske glasbene scene, na primer, Kornelijo Kovač, Vojkana Borisavljevića, Aco Korača in mnoge druge. Leta 1972 je v tako imenovanem Studiu 5 v Beogradu posnel svoj debitantski album z naslovom Kristina, a se ni zares začel baviti s svojo glasbeno kariero vse do leta 1988, ko je diplomiral in izdal svojo drugo plato Paša. Njegovo kariero je kmalu potem, ponovnokrat, prekinila vojna, iz katere pa se je po nekaj mesecih izmotal ravno s svojim glasbenim talentom. Vulovićev glas in smisel za glasbo so namreč prepoznali sami vojaški poveljniki, ki so mu svetovali naj za srbsko vojsko snema vzpodbudno glasbo, zato ne preseneča, da je veliko Vulovićevih videospotov snemanih kar iz lokacij raznoraznih spopadov. 

Za razliko od bolj “ludih” primerkov srbske turbofolk glasbe, so Vulovićevi komadi predvsem domoljubne, ne pa tudi toliko, ali pa vsaj ne neposredno, ksenofobne narave. Predvsem so neke vrste avtobiografija oziroma popis dogajanja v tistih letih, ko so, vsaj po avtorjevem pričevanju v nekem intervjuju, radikalni islamisti pričeli z zganjanjem nasilja nad srbsko manjšino na območju Semberije. Vulović tako opeva navadne srbske vojake in posamezne generale ter poveljnike srbske vojske, za katere meni, da so srbe branili pred neupravičenim nasiljem. Predmet albumov kot so denimo Crni Bombarder ali pa Garda Panteri, je tudi poveličevanje lepot Republike Srbske Krajine in pa kritiziranje zahodnega, NATOvega intervencionizma v jugoslovanski vojni. Vulovićeva glasba je tako na splošno, tudi kar se tiče glasbenega tona, veliko manj “orientalska” kot pri že obravnavanih avtorjih, a vseeno ohranja nekakšno balkansko melodičnost, četudi ta večinoma prihaja zdaj izključno iz sintisajzerjev.

Ostane nam še avantura po obalah naših južnih sosedov in po cestah balkanskega jeruzalema. Za razliko od “divjih srbov” se je veliko bosanskih, predvsem pa hrvaških izvajalcev vojne glasbe želelo distancirati od “čefurskih”, orientalističnih zvokov turbofolka. Takšna stanca sicer ne preseneča, saj sta se tako Bosna kot Hrvaška osamosvajali s pomočjo njihovih domnevno veliko bolj progresivnih zahodnih “rešiteljev”, katolikov iz Vatikana in pa seveda še malo bolj katoliških nemcev. Na Hrvaškem je bil Turbofolk od 90. let dalje, pa do nedavnega, večinoma odsoten iz tako državnih, kot tudi privatnih medijev. Podobno, kot so srbski liberalci ali pa beograjski buržuji, ki so poslušali rock, skurcali turbofolk, ker so ga poslušale primitivne, iz dežele izašle množice, na strast katerih je pihljala Miloševićeva politika, so se tudi hrvaški izvajalci nadejali nad tem, da je ta tip glasbe čisto preveč “istočnjački”, torej vzhodnjaški in povezan s srbsko zaostalostjo, ki jo je povzročila stoletja dolga inkorporiranost v Turško cesarstvo, predvsem pa pravoslavna vera. 

Obsojanje srbskega nacionalizma in četnikovstva sicer ni ustavilo prvaka hrvaške vojne muzike, Marka Perkovića AKA Thompsona, da v svoje komade in siceršnji nastopaški imidž, ne bi na podoben način vključeval prav tako primitivnih ustaških parol in simbolike. V komadu Bojna Čavoglave, ki ga Perković redno izvaja tudi v živo se denimo poslužuje ustaškega vzlika “Za dom- spremni,” torej pripravljeni umreti. Slogan je v bistvu paralela hitlerjanskemu sieg heilanju. Med Thompsonovo publiko tudi ne fali nadobudnih mladcev in ljudi, ki nosijo ustaške simbole in se oblačijo v črno, podobno kot so se njihovi kolegi za čas Nezavisne Države Hrvatske, Thompson pa kljub temu še vedno vztraja, da to pač ni predmet njegove glasbe in sam tega ne podpira. Verjetno nam sicer ni potrebno na dolgo razpredati o temu, zakaj se je sporno ponašati po “herojih”, ki so samo v parih letih v koncentracijska taborišča sterali in pobili okoli pol miljona etničnih srbov, romunov, komunistov in še koga. Logično je, da so Thompsonovi koncerti zato v tujini marsikje prepovedani, razen seveda v njegovi domovini, kjer se je dokaj kul ponašati za hlapce nacističnih zločincev.  

Thompson sicer prihaja iz male, skrajno pomembne vasice Čavoglave, ki ji je, kot omenjeno, spesnil celo odo o temu, kako jo je branil pred srbskimi dušmani. Njegova kariera se je sicer pričela ravno leta 1992, ko se je pridružil Zboru narodne garde, vobče pa je eksplodirala vojna. Istega leta je izdal tudi svoj debitantski album Moli mala. Tematsko poleg domoljubnih in vojnih tem, opeva tudi tudi ljubezen in se bavi z zgodovinskimi ter krščanskimi temami. Thompsonovi komadi so večinoma pisani v stilu hard rocka, imajo pa tudi veliko primesi folka. Če smo iskreni, je v njih skoraj nemogoče spregledati vplive hrvaških narodnih glasbenih tokov, na primer glasbe, ki jo delajo tako imenovane Klape ali pa ostali folk izvajalci, po zvenu veliko bližje srbskim “orientalcem”, kot pa zahodnjaškim rockerjem in metalcem. Imamo tudi Thompsonovo priredbo ustaškega “hita” Jasenovac i Gradiška Stara, ki veselo promovira genocidiranje srbov na območju bosne. Komad je sicer že nastal po jugoslovanski vojni, a bomo njegov nastanek skrbno arhivirali zato, da se bo Thompson ob soočanju z naslednjim valom očitkov, češ, da je ustaško govno, lažje branil. 

Obstaja tudi cela kopica manjših izvajalcev vojne glasbe iz Hrvaške in območja hrvaške bosne, ki se nikoli niso zares pridružili kaki založbi, ampak so svojo glasbo verjetno snemali v prostem času, ko se niso borili na terenu, in to kar v kleteh svojih bajt. Pri poslušanju teh izvajalcev, ki so pogostokrat poimenovani, ali pa katerih kreacije so poimenovane kar po odredih hrvaške narodne garde na primer HVO Bihać ali pa Brigada “Petar Krešimir” se potrdi teza, ki smo jo postavili že na začetku prejšnjega glasbenega bloka. Komadi so pisani predvsem v stilu hard rocka in heavy metala, ali pa celo post punka, se pravi glasbenih stilov, ki niso endogeni hrvaški kulturi. To pa seveda ne pomeni, da izvajalcev pod vplivi turbofolka, kljub odsotnosti institucionalnega zaledja na hrvaškem ni bilo, in to se kaže že pri glasbenem podtonu in lirični vsebini omenjenih avtorjev.

Niso pa vsi izvajalci pihljali na vojni ogenj nacionalističnega šovinizma. V še socialistični republiki Bosni je tekom 80. s svojo kariero pričel miljonski folk in pop izvajalec Edin Dervišhalidović, bolje poznan kot Dino Merlin. Do začetka vojne, v kateri je pomrlo tudi nekaj članov v njegovem bendu Merlin, je Dino zagnal svojo solo kariero in leta 1993 izdal album Moja bogda sna. Dinov komad Vojnik sreče se za razliko že od nekaterih poslušanih izvajalcev, do vojne izpoveduje na pretežno čustven, obupan način, skozi oči vojaka, ki je pač zaradi višjih sil primoran storiti, kar je potrebno, da preživi. Še en, Dinovemu baladizmu podoben izvajalec je hrvat Jura Stublić, ki na komadu E moj druže Beogradski prepeva o svojem vpoklicu v vojno, medtem, ko se fura z tankom na fronto, pa nikakor ne more iz glave izpustiti spominov svojih tovarišov, ki so mu zdaj postali sovražniki. Na splošno so bili predvsem izvajalci rocka, nekatere starešine ex yu scene proti vojno razpoloženi, na primer Ekatarina Velika in so temu primerno tudi koncertovali. 

Več bolj gorečih izvajalcev bosanskega turbofolka prihaja iz območja Zenice. Poleg Nedžada Esadovića omenimo predvsem Mahirja Burekovića, ki je svoj debitantski album izdal že leta 1980, ko se je, vred z celo kopico ostalih kreacij na začetku svoje kariere, sukal predvsem v ritmih sevdalinke. To se je seveda spremenilo z nastopom vojne, med katero je ustvaril albuma Mudžahedin in Džihad. Mudžahedini so bili sicer elitni odredi skrajno islamističnih bojevnikov, ki so se v 80. letih, seveda s pomočjo financ Ameriške Osrednje obveščevalne službe borili proti sovjetom v Afganistanu. Med balkansko vojno pa je Alija Izetbegović poskrbel, da so na obisk prišli tudi v Bosno, kjer so bili dokaj infamozni po svojih brutalnih vojevalnih taktikah. 

Komadi podobnih izvajalcev kot so Bureković, na primer Nedžada Esadovića, ali pa Umetničke kompanije tretje brigade so bili, ironično, v primerjavi s svojimi začasnimi zavezniki hrvati, veliko bližje vzhodnjaško zvenečemu srbskemu turbo folku, čeprav lahko v njih uslišimo tudi sledi rocka in ostalih žanrov. Posebej Burekovićevi komadi so, zaradi islamističnega pridiha, najbolj eksotično zveneči od vseh slišanih turbofolkašev. 

Ostane nam še ideološko-kulturna umestitev Turbofolka kot ljudskega fenomena. Če poslušamo modernejše, apolitične izvajalce tega žanra, lahko zasledimo nagajiv, ironičen muzikalen in liričen ton, ki se močno zaveda čefurskosti in tako imenovane drugosti svoje porekla in načina nastanka. Ta drugost, da ne rečemo orientalskost, buta ven tudi pri malo manj zavednih izvajalcih nacionalističnega turbofolka in pri izvajalcih vojne glasbe, ki so se, bolj ko ne neuspešno, želeli distancirati od svojega bojda primitivnega balkanskega porekla. Dobro analizo tega početja podajata sociologa Rastko Močnik in Nikola Janović. Skozi koncept periferne kulturne industrije lahko razumemo, kako Turbofolk nastaja skozi mešanje lokalnega in globalnega. Kontradikcije kapitalistične ekonomije in njenih kompradorjev, ki so glavni kolonizator balkanskega območja, želi Turbofolk glasba preseči z inkorporiranjem zahodnih glasbenih stilov ob hkratni ohranitvi orientalizma. A drugost, orientalskost turbofolka ne zadeva samo načina komponiranja, ampak kot bolj abstraktna kategorija vsebuj celo paleto čustev, mnenj, zgodovinskih in kulturnih faktov ter predstav o temu, kaj pomeni biti balkanac, kaj je to balkanskost. Modus operandi stereotipičnega balkanca in balkanke je ponosnost, vznesenost, nagnjenost h kolektivizmu, razburljivost in budalaška šaljivost napram hladni in racionalni zahodni birokratskosti. 

V zadnjih parih letih lahko raznorazne izvajalce nacionalističnega turbofolka zasledimo tudi v okviru internetnih subkultur. Predvsem na YouTubu se v raznoraznih meme formatih, na primer v podobi tako imenovanih plešastih mož Wojakov pojavlja denimo kak Roki Vulović, ali pa Thompson, komadi pa so pogosto zmiksani v stilu modernega glasbenega stila Synthwava, ob predvajanju vojnih posnetkov, kot da so bili, na retro stilističen, 80’s način posneti z nekim VHSom. Zaradi svoje ksenofobije in splošnega primitivizma pravzaprav ne more presenečati, da je ratnički turbofolk v te instantno zapomnljive in šaljive meme zapakiralo ravno občestvo zahodne alternativne desnice, verjetno predvsem iz čistega edgynessa ali pa želje po še bolj vehementnemu krohotanju balkanskemu majmunizmu. Če so predstavniki posameznih nacij v našem prostoru prepričani, da so zaostali “drugi” vsi, razen njih samih, tujci očitno ne delajo takih razlik. Za njih smo vsi ljudje južno od alp že praktično afričani. 

Vseeno pa je potrebno razumeti, zakaj predvsem, vsaj sodeč po demografiji teh YouTube videov, nacionalistični turbofolk buri duhove predvsem med mlado publiko. V dobi normijevstva, ko se splača biti kar se da konformen v svojem idealiziranem alter egu oziroma imagu na celi paleti socialnih omrežij, ki pod svojo fasado civiliziranosti in povprečnosti, ne morejo skriti mnogo manj idealnega dejanskega stanja stvari, balkanski nacionalistični turbofolk kot neke vrste ideološki presežek, da ne rečemo odpadek, predstavlja bolj avtentično doživljanje človeške narave in s tem človekove vpetosti v izkoriščevalni kapitalistični sistem. Nasilje, neposrednost, mamojebaštvo in vse ostale manj zaželene kvalitete obravnavane glasbe so kljub odmaknjenosti od dejanskih središč vojnih konfliktov, kjer umirajo nedolžni ljudje in tekom katerih je ta glasba nastajala, povprečnemum, odtujenemu človeku- zahodnjaku, trpečem pod škornjem kapitalizma, zelo znana občutja. Glavno je torej vprašanje, kako energije teh frustracij, predvsem pa bolj ksenofobno obarvano vsebino turbofolka pretvoriti v novo orodje ljudskega terorja- v turbofolk od proletarov in proletark za proletare in proletarke v razredni vojni proti nacionalni in mednarodni buržuaziji.