Barvna revolucija v Srbiji
Na parlamentarnih volitvah 17. decembra je v Srbiji (ponovno) prepričljivo slavila Vučićeva Srbska progresivna stranka. Za SNS je volilo kar 47% vseh udeležencev, tako, da si je stranka s tem izidom (verjetno) priborila več kot polovico vseh sedežev v nacionalni skupščini. Opozicija pod zastavo pro evropske stranke Srbija proti nasilju, ki je letos nastala kot odziv na množični streljanji v Mladenovcu in Smederovem, je prejela okoli 23% glasov, in tako krepko zaostala za zmagovalci volitev.
Pripadniki poražene stranke so v protest proti domnevni prireditvi volilnih rezultatov na Božično noč v Beogradu poskušali vdreti v stavbo mestne skupščine. Vučić je protestirajoče označil za plačance zahodnih sponzorjev, ki naj bi se hoteli polastiti njegovega predsedniški stolčka zaradi vztrajanja pri srbskem nadzoru nad Kosovom in pa prijateljski politiki z Rusijo. Da se v Srbiji pripravlja nova oranžna revolucija so Vučiću sporočile ravno rusko varnostno obveščevalne službe.
O protestirajočih, ki so večinoma podaniki stranke Srbija proti nasilju ni za izgubljati besed. Celotno gibanje je oportunističen odziv na prav tako nesposoben in klientelističen Vučićev režim. Voditelji Srbije proti nasilju, Nebojša Zelenović, Pavle Grbović in Borko Stefanović so se nedavno srečali z ameriškim ambasadorjem Christopherjem Hillom. Verjetno je, da jih financirajo raznorazne zahodne fundacije in akterji.
Dokaz za to leži v naravi letošnjih spomladanskih protestov pod vodstvom stranke. Protesti se niso zares zavzeli za zagon natančne preiskave množičnih pobojev in niso pritisnili na avtoritete, ki so odgovorne za obsodbo ubijalcev in tistih, ki so jih omogočali. Stranka prav tako niti enkrat ni omenila mizernih pogojev, s katerimi se soočajo s strani kosovskih albancev zatirani srbi. Edina relevantna »ideologija« Srbije proti nasilju je v retoriko evropskega liberalizma zapakirano nasprotovanje avtokratskemu Vučićovem režimu.
Tako SNS kot SPN sta dve strani istega kovanca neoliberalizacije Srbije. To je proces, ki se odvija že od vse od leta 2000, ko je prav tako EU popuščajoči Milošević bil primoran odstopiti zaradi zrežiranih vstaj. Milošević si je kot klen zagovornik vrednot liberalne demokracije (svobode govora in ekspresiranja) sam skopal svoj grob, saj je te vstaje zavestno dopuščal, njihovim voditeljem, s strani zahodna financirani nevladni skupini po imenu Otpor, pa je pustil prosto delovanje. Kot lahko vidimo, je večina srbskega gospodarstva (vsaj 70%) dve desetletji po Miloševičovem odstopu v lasti tujih kupcev in upnikov. Z divjimi privatizacijami si Vučićev režim zagotavlja denar za odplačilo posojil Mednarodnega denarnega sklada in ostalih pufov v začaranem krogu zadolženosti.
Edino logično je, da si bodo zahodni tatovi zdaj poskušali prilastiti še tisto nekaj male suverenosti, ki jo Srbija poseduje. Cilj je destabilizacija celotne balkanske regije in potencialno odprtje nove fronte z Rusijo.