Deindustrializacija Evrope

Koronavirusna epidemija (ali bolje, nesmiselni, uničujoči ukrepi naših vladajočih mogotcev) in ukrajinska vojna sta po Evropi izzvala cel kup ekonomskih problemov. Sistem ponudbe in povpraševanja je v kaosu: produkcijske procese omejujejo pomanjkanje delovne sile in pretrgane dobaviteljske verige, predvsem v sektorju raznoraznih storitev pa se še vedno čutijo posledice popolnega zastoja dejavnosti. Zaradi sankcioniranja ruske ekonomije se Evropa sooča tudi z primanjkljajem surovin, poleg tega, da izgublja vstope na poceni nezahodne trge. Primanjkuje predvsem plina, ki ga zdaj dobivamo od ameriških posrednikov, Savdske Arabije. A pri savdijcih dobivamo utekočinjeno različico plina, ki terja poseben (in stroškoven) postopek, da se pretvori v željeno agregatno stanje. Dražje cene tako na produkcijski kot konzumpcijski ravni, skratka, vodijo v višjo inflacijo in do zastojev v investicijah, zato se Evropa sooča z relokacijo podjetij.

Vse to se dogaja v času, ko Evropo že sicer pestijo demografske spremembe- predvsem porast čedalje bolj starajoče se delovne sile in na splošno družbe. Posledično (pa tudi zaradi brutalno selektivnega šolskega sistema) primanjkuje izobražene, kvalificirane delovne sile. Evrokrati pri tem blebetajo o temu, da se mora EU usmeriti v proizvodnjo najnovejših digitalnih tehnologij, inovirati na področju umetne inteligence, in se na, na splošno, osredotočati na kvalitativno rast (odpravljanje neenakosti, inkluziven šolski, socialni sistem itd.). A kako bo to mogoče brez močne industrijske baze, ki je ravnokar izgubila dobavitelja močno potrebnih primarnih resursov, po drugi strani pa je v evropskem prostoru v njej zaposlenih okoli 36 milijonov ljudi?

Kot marsikje drugje, ima prste v medu pri procesu evropske deindustrializacije ponovno ZDA. Bolj specifično ameriški imperializem, ki z kontrolo nad zunanjo politiko tujih držav in mednarodno trgovino, diplomacijo ter vojsko.

Narava ameriškega imperializma se je v odnosu do evropskega prostora počasi začela spreminjati šele leta 1991, po padcu Sovjetske zveze. Do leta 1991 so ZDA svoje evropske kolonije koristile za ščit pred komunizmom, saj so na njihovem ozemlju gradile vojaške baze in jih zalagale z orožjem, hkrati pa so jim služile kot trg za na domačih tleh proizvedene dobrine. NISO pa ZDA popolnoma balkanizirale Evrope, tako, da bi iz nje enostransko črpale resurse ali pa delovno silo. Kaj se je pričelo odvijati takrat?

Težko bi rekli, da od padca sovjetskega socializma ZDA kaj dosti manj vlagajo v oboroževanje in temu primerno gradijo vojaški odpor do nezahodnih držav. V ekonomskem pogledu pa ZDA čedalje bolj zaostajajo za Ljudsko republiko Kitajsko, ki je po reformah Denga Xiaopinga leta 1976 odprla svoja vrata tujim investicijam in postala tovarna sveta. Korporacije so na kitajskem našle poceni delovno silo, zato se je zajeten del ameriške industrije preselil tja,. Že itak rastoč javni in zasebni dolg kot posledica konstantnega pufanja velikega ameriškega kapitala (na primer, ravno z netenjem vonj) je predsednika Richarda Nixona v 70. letih prisilila, da se je znebil Bretton Woods denarnega sistema. Od takrat naprej se vrednost dolarja več ne veže na vrednost zlata, ampak na vrednost nafte. ZDA lahko tako po želji printa astronomske količine denarja in spretno dodaja k svojemu nezavidljivemu tržnemu deficitu.

Napadi 11. septembra so ameriškim avtoritetam dali zadostno opravičilo za nadaljnjo militarizacijo razmer. ZDA so nekako morale izkoristiti strahovito hipertrofijo služb v sektorju vojaške proizvodnje, saj jim od kitajskega čudeža naprej več ni pripadala titula glavnega svetovnega izvoznika. Tako so ZDA svoje evropske podanike čedalje bolj začele obravnavati kot banana republike, kamor je potrebno izvoziti kar se da veliko orožja, pri tem pa poskrbeti, da se njihove trge odtuji od konkurence.

Spomnimo se Obamovega nastopa v beli hiši. Obama je začel z od padca sovjetskega socializma (tj. od Hladne vojne) nevideno sovražnostjo do Kitajske in Rusije. Bruseljski birokrati so vsemu temu prikimavali. In še vedno prikimavajo. Trgovinski sporazumi z Evropo kot so npr. TTIP, TISA ali pa TTP, puči proti Janukoviču, Assadu in kateremukoli akterju, ki je v dobrih odnosih z Rusijo in Kitajsko, dandanes pa Bidenovo zaostrovanje razmer v Ukrajini- to vse je dodalo k postopni izolaciji Evrope in njenih trgov, ki so zdaj praktično popolnoma odvisna od volje svojih Washingtonskih gospodarjev.

Verjetno ni potrebno poudariti, da je edina rešitev ven iz trenutne zagate od Washingtona in NATA neodvisna politika. Za slednjo menim, da jo je zaman iskati v birokratskih strukturah EU, ki je že od svojega začetka neoliberalni projekt neizvoljenih oportunistov. Prihodnost Evrope leži samo v neke vrsti aliansi z državami tretjega sveta, ki se v obliki kakega BRICS uspešno upirajo zahodnemu imperializmu.