Delavski razred se mora zoperstaviti kapitalističnemu načinu produkcije kot takemu

Štrajki za višje plače, sploh na službenih položajih pod okriljem storitvenega sektorja (sektorja t.i. bulšit služb) niso dovolj. Rekel bi, da celo škodujejo ciljem delavskega razreda, saj ga z momentarnim (minimalnim) izboljšanjem materialno življenjskih razmer demilitarizirajo. Onemogočijo ga kot revolucionarnega subjekta, ki samostojno kroji pogoje poteka zgodovine in razrednega boja.

To je evidentno predvsem na primeru uporov raznoraznih kvalificiranih poklicev, na primer akademikov, učiteljev, doktorjev itd., kjer se tovrstni profesionalci zavzemajo predvsem za izboljšanje pogojalskih položajev znotraj zastavljenih sistemskih okvirov, namesto, da bi izzvali sam status quo, ki poraja množično destitucijo. Niso pa te ljudje nobena izjema, saj so tudi bolj tradicionalni poklici delavskega razreda (ročni tovarniški delavci, nekvalificirani) v nevarnosti pred napadi revizionizma, sploh, če se v njihovem imenu pogajajo skrbno kontrolirani sindikati pod okriljem kapitalističnih sil.

Identiteto delavskega razreda definira predvsem njegov subjektivni odnos do obstoječih institucij kapitalističnega načina produkcije in pa fenomen splošnega (koristnega, dejanske vrednosti proizvajajočega) dela, ki ga lahko apliciramo na občo populacijo. Kar ne definira delavskega razreda oziroma razreda na splošno je višina plač, raven kvalificiranosti oziroma profesionalizem (kakor ga diktirajo arbitrarni standardi poklicne elite) in (kontigentnen) občutek doživljanja bede ob eksploataciji.

V praksi to pomeni, da bi se delavski razred danes onkraj sindikatov pod nadzorom sovražnih političnih elit in ostalih organizacij vladajočih razredov, moral boriti za SPLOŠNO STAVKO proti trajno nevzdržnim razmeram kapitalističnega načina produkcije. Zavzemati bi se moral za popolno reorganizacijo produkcijskega procesa: za reindustrializacijo naše neoliberalizirane ekonomije, ki bi ponovno ustvarila dejansko produktivne poklice zavoljo dodajanja k splošni družbeni blagobiti. Za krajše delovnike in vobče za bolj smiselne, osvobajajoče vzorce materialnega življenja, ki človeka ne pehajo v odtujitev in eksistencialno mizerijo.

Bulšihti (natakarji, menedžerji, trgovci, receptionisti in ostali tovrstni priskledniki) bi čez noč izginili z ustrezno avtomatizacijo in optimizacijo produkcijskega procesa. Kdo hoče navsezadnje kot suženj celo življenje peči hamburgerje v Mcdonaldsu (se kdo sploh vpraša, kako nam taka dejavnost sploh kakorkoli koristi?) ali pa prenašati tečnega šefa, katerega edina naloga je nadzorovanje (po domače, nadlegovanje) delovne sile?

Vse to je mogoče samo s totalnim prevratom trenutnega statusa quo.