Fenomen LGBT-ja kot oblika buržujske politike, nezdružljive z vizijo delavskega razreda

Mislim, da je čas, da se končno neha risati enačaj med spolnimi manjšinami in LGBTjem kot institucijo, kot to denimo počne poslanka Levice, Nataša Sukić. LGBT kot podaljšek Sorošove in Rockefellerjeve fundacije razširja ideologijo teorije spola, po kateri je posameznikova spolna identiteta kot subjektivni občutek dojemanja samega sebe alfa in omega njegovega života. To je čisti in popolnoma zgrešeni idealizem, ki spregleduje dejstvo, da je po znanosti genetike posameznikova biologija in materialno bistvo (potreba po hrani, dostojnem življenju, itd.) nekaj, kar obstoji neodvisno od kulturno posredovane samopercepcije. LGBT ta idealizem seveda preko medijev in socialnih omrežij promovira tudi med mladimi, da ne rečem, otroci, zato ne preseneča, da je fenomen transpolnosti in podobnih deviacij na porastu. Gre se namreč za intelektualistični obskurizem, produkt akademskih razprav iz 60. let prejšnjega stoletja, v času seksualne revolucije, ko se je zahodna Nova levica popolnoma uprla "ekonomizmu" socialistične levice v obliki marksizma-leninizma, ki je materialno emancipirala na milijone ljudi po svetu. Češ, da je marksizem-leninizem preživet, ker ne more odgovoriti na vprašanje zatiranih žensk in spolnih manjšin. Kar pač ni res. Nova levica skupaj z LGBT aboti (podrepniki velikih kapitalistov) s širjenjenjem identitetne politike preprečuje izgradnjo pristnega delavskega gibanja (v velikem delu sestavljenega ravno iz spolnih manjšin), ki bi onkraj buržujskih institucij (kaj drugega pa je LGBT kot to) uspel v zavezništvo povezati najbolj zatirane. LGBT torej ni zaveznik homoseksualcev, lezbik in še koga iz vod spolnih manjšin, ampak je orodje vladajočega razreda za risanje delitev v materialno gledano, homogeni populaciji s skupnim interesom: borbo proti kapitalistični eksploataciji.