Govor na protestu za mir in proti NATU 22.9.2023

Objekt mojega današnjega govora se bo le posredno dotikal problema vojne v Ukrajini. Kot nekomu, ki se je dolgo smatral za levičarja, se mi zdi nujno nasloviti stanje anomije in vsesplošne dekadence, ki trenutno vlada predvsem na tleh zahodne levice. Liberalna levica, ki se za alternativo neoliberalizmu predstavlja zgolj na papirju, je pravzaprav popolnoma podrejena delovanju korporativnega establišmenta in kot polarno nasprotje desnice nastopa samo simbolno, ne pa tudi v praksi. Modna muha je za mehke levičarje tako raje ukvarjanje z identitetno politiko.

Spomnimo, kako je Donald Trump leta 2016 zmagal ravno zato, ker je onkraj fetišiziranja identitetnih pozicij posvaril o mahinacijah ameriške globoke države. Ta že desetletja v imenu demokracije izvaja režimske prevrate, atentate ključnih političnih figur in brutalno izkorišča ljudi tako na domačih kot tujih tleh. Kakor se že sliši smešno, si namreč moramo priznati, da so trumpovci imeli prav. Svetu zares vladajo satanistični, pedofilski psihopati brez moralnega kompasa. Torej totalni izprijenci, ki želijo do zadnjega razgraditi vse družinske, družbene in še kakšne druge vezi. A za liberalno levico takšne in podobne teze sodijo v koš teorij zarot in jih moramo zasmehovati, njihove avtorje pa žigosati za neumne desničarje.

Sam mislim, da je nekaj hudo narobe, ko se levica v imenu formalne racionalnosti odpoveduje kritiki kapitalizma. Ker te kritike ni pripravljena izvajati, se jo za nabiranje političnih točk posluži desnica, ki uspe mobilizirati vse tiste razočarane in izvzete, torej, potencialne volilce nečesa bolj progresivnega. 

Ko so posamezne države, med drugimi tudi Slovenija, po nareku Svetovne zdravstvene organizacije in ostalih dvoumnih znanstvenih avtoritet, začele sprejemati drakonske anti koronske ukrepe, je velik del levice temu prikimaval in ploskal. Ko smo še nekajkrat po prvem valu epidemije pristali pod ključem, čeprav je bilo jasno, da covid-19 ni nova španska gripa ali kuga, in je le za nameček bolj kužen in smrten kot navadna gripa, če sploh, ukrepi pa niso zares neposredno prispevali k obvladovanju virusa, za trobljenje v rog WHO-jeve narative, kakor je to še vedno počela levica, gotovo ni bilo več izgovora.

Marsikdo med nami je na lastni koži občutil katastrofalne posledice brutalnih lockdownov. Izgubljali smo službe. Izgubljali smo socialne stike. Naši otroci so izgubili možnost medsebojnega občevanja, edino svetlo točko v sicer korumpiranem šolskem sistemu, ki poleg promoviranja tekmovanja in individualizma po ta novem spira možgane še z ideologijo teorije spola, namesto, da bi jih učil solidarnosti in socialističnega čuta. V poplavi medijskega mrka in hajpanja apokaliptičnih napovedi smo drseli v brezup in depresijo. Tako pravzaprav ne preseneča, da se je poleg strahovite hipertrofije revščine pojavila tudi že dolgo ne videna raven mentalnih obolenj, samomorov, zasvojenosti z alkoholom in ostalimi substancami.

Liberalna levica je opisano novodobno suženjstvo in represijo pozdravila z odprtimi rokami. Podobno, kot so segmenti slovenske buržuazije med drugo svetovno vojno pozdravili Hitlerjev nacizem in Mussollinijev fašizem. Za piko na i je rade volje stopila tudi na stran cepilnega lobija, ki je z štamfanjem slabo preizkušenih cepiv, za stranske učinke katerih vemo, da so mnogo bolj pogosti, kot so nam bile voljane priznati znanstvene avtoritete, zaslužila gore denarja.

Ko je ruski predsednik Vladimir Putin lansko leto februarja napovedal specialno vojaško operacijo, so bili med najbolj glasnimi kritiki te geste ravno levičarji. V najboljšem primeru pa jih je večina držala jezik za zobmi, čeprav je njena dolžnost, da obsodi glavnega krivca pri napihovanju konflikta v Ukrajini: Mednarodni orožarski kartela NATO in vse njegove podrepnikov, ki so z pošiljanjem vojaške opreme in osebja na Rusijo meječe članice in s kršenjem vseh mogočih mirovnih sporazumov tekom let pokazali svoj pravi obraz. Vsi tisti, ki smo opozarjali na ta dejstva, pa smo bili označeni za putiniste, podpornike ruskega imperializma podobno.

Treba si bo priznati, da nam vladajo revščina, beda, CIJINE spletke in na splošno »dirty play« naših vodilnih politikov. Ker je establišmentska levica odpovedal se zdi, da je odgovornost ponovno padla na nas, navadne ljudi, da se združimo onkraj korumpiranih institucij in njihovih oportunističnih akterjev v novo razredno silo, ki bo premikala meje mogočega.