Govor na protestu za mir in proti NATU 24.2.2023

Pisalo se je leto 1992, ko se je naša država podala na pot samostojnosti. Razlog za to je tičal v prepričanju, da je Slovenija nekompatibilna z bojda avtoritarnim sistemom samoupravljalnega jugoslovanskega socializma. Takrat so nam raznorazne figure naše prejako čislane osamosvojitve obljubljale, da je samo še vprašanje časa, kdaj bomo postali utopična liberalna, človekoljubna kapitallistična nacija. Več kot 30 let pozneje so se izpovedi teh malikovalcev svobode več kot očitno izpolnile.  Slovenija je po korumpiranosti v samem vrhu evropskih držav. Verjetno ni treba posebej izpostavljati, da se posledično približuje tudi rekordnim procentom družbene, ekonomske in politične neenakosti.

Vsi ti »dosežki« so plod naše velecenjene kompradorske buržuazije, ki letno iz naše države »izvozi« za milijone evrov kapitalskih tokov. Te bi lahko na rodni zemlji porabili za reševanje lakote in revščine, gradnjo stanovanj, vlaganje v socialne storitve, tehnološki razvoj in na splošno, za pohod v svetlo prihodnost. V resnici pa nas stanje družbenega brezupa in dekadence ne more presenečati, če se ozremo na servilni značaj slovenske zunanje politike.  Ena izmed glavnih predpostavk slednje je, poleg brezhrbteničnega kimanja še bolj brezhrbteničnim bruseljskim politikom, sužnjom Washintgonovih apelov, brezpogojno obdarovanje mednarodnega orožarskega kartela, NATA. Saj veste, svetovnega policaja, ki nam ga v takšnih ali drugačnih medijih poskušajo naslikati kot mednarodno organizacijo, ki se zavzema za mir, demokracijo in človekove pravice. Če ne lepa, pa z grda. Z metanjem bomb z osiromašenim uranom na domnevno avtokratske režime, z izvajanjem atentatov in sabotaž, švercanjem drog, in genocidiranjem ter ekonomskim zasužnjevanjem celotnih nacij. V zadnjem času lahko vidimo, da nas je ta humanitarna organizacija, seveda, zavoljo pristnega človekoljubja, pripravljena celo raztopiti v peklenskih parah in sajah jedrske zime.

Od trenutne koalicije strank v našem parlamentu v resnici nisem zares pričakoval, da si bo upala gristi roko, ki jo hrani. Navsezadnje karieristični zagrizenci kot so Tanja Fajon na vodenje zunanje politike ne gledajo kot na možnost sklepanja kompromisov in dejanskega miru, ampak kot na sredstvo za nabiranje političnih točk. Seveda, z povzemanjem popolnoma neoriginalnih stališč od ljudi kot so nemška ministrica za zunanjo politiko, Alina Baerbock, ki je Rusiji onkraj za to pristojnih organov, kar sama napovedala vojno. Za politike kot so Fajon in podobni, so take izjave očitno samo šov, ki ga lahko uploadaš na Facebook ali pa Instagram.

Po drugi strani pa kot novinar, sociolog in filozof preprosto ne razumem, zakaj se, seveda, z redko, pozitivno izjemo pravih borcev in bork proti imperializmu, proti NATOVI politiki smrti ne opredelijo glave naših medijev in intelektualne smetane. Ljudje kot so na primer, pop filozof Slavoj Žižek, z pavšalnimi in enostranskimi analizami reciklirajo najbolj poceni poante o temu, da je NATO zadnji branik evropejskosti pred ekonomskim in ideološkim vdorom tako zvanih avtoritarnih, barbarskih nezahodnih režimov. Vsi tisti, ki se v vodah mednarodne politike zavzemamo za načelo recipričnosti in multipolarnosti, pa smo fašisti, saj s tem bojda kimamo vsakemu početju držav kot sta Rusija ali pa Kitajska. Takšna dvojna merila padejo, čim se ozremo v pol preteklo zgodovino in se posvetimo konkretni, materialni analizi geopolitične situacije.  Vojaške intervencije pod NATOM nimajo za svoj cilj zgolj popolnega uničenja civilne, energetske in ostale kritične infrastrukture napadenih držav.  Z destabilizacijo sovražnih režimov, zahodni imperializem srka vase poceni delovno silo, surovine in  s tem veča svoj trg. Prevlado slednjega omogočata prav ameriško dominirani instituciji kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki podpirata hegemonijo dolarja, s tem pa ameriški ekskluzivizem. Ponavljam: ameriški ekskluzivizem, saj samo hegemonija ZDA temelji na unipolarni viziji sveta, ki mu lahko vlada izključno kapitalistični determinizem pod vprego Washingtona.

Poziv po ukinitvi NATA in njegovega genocidnega modusa operandi je torej integralen del vsakršne poštene, načelne in humane politike. Naši politiki se ne morejo pretvarjati, da delajo v dobro, če pa spodbujajo izvažanje mizerije na tuja tla, seveda na račun blagostanja svojega ljudstva. Rešitev proti temu je lahko zgolj od Bruslja in Washingtona neodvisna zunanja politika, ki pa je Slovenija kot kvazi samostojna nacija že desetletja ni zares uživala.