Izsušimo močvaro slovenske kulture

Danes praznujemo 175. Obletnico smrti našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. V skladu s tem praznikom se vsako leto zvrsti nešteto prireditev in posvetitev. Glave naše nadobudne kulturne scene Prešerna rade slikajo za simbol upora in patriotizma. Kar pa je prokleto ironično, saj aranžma naših kulturnih institucij danes predstavlja najbolj reakcionarno vrsto nacionalizma. Takega nacionalizma, ki je po godu imperializmu in njegovim spremenljivkam v obliki "progresivističnega postmodernizma" in boomerskega klečeplazenja kvazi idealni preteklosti pred nastopom socializma.

Predstavniki naše kulturne krajine so večinoma dvolične pijavke, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Sedijo na svojih monopolih produkcije vednosti in grabežljivo pobirajo "rento", ki jim v roke najpogosteje prihaja v obliki evropskih honorarjev. Tako si ne upajo gristi roke, ki jih hrani. Te iste roke, ki jim obenem pleni državo in zagotavlja, da je zato na poti "prave" demokracije. Demokracije, ki je vladavina manjšine nad večino.

Za močvaro našega kulturnega institucionalnega aranžmaja je značilno, da mu kraljujejo uveljavljeni obrazi, ki nimajo za povedati nič novega: reciklirajo najbolj poceni poante o suverenizmu slovenskega naroda, obenem, ko ga med seboj delijo in ozmerjajo za zategnjenega.

Edina rešitev proti temu problemu je obsežna demokratizacija in socializacija vzvodov kulturne produkcije, ki trenutno pripada zgolj elitnim uveljavljencem. Kultura in z njo povezani boji ključno vplivajo na izzid informacijske vojne, ki bo diktirala potek političnega direndaja.

Neusmiljeno moramo nastopiti proti poskusom cenzure, s katero nas poskuša tišati "omikana" kulturna elita in njeni s strani kapitala podrejeni agensi. Proti podobnim nepravičnostim sta se borila tudi Prešern in Cankar, ki sta neposredno nagovarjala voljo slovenskega ljudstva.

Smrt fašizmu, svoboda narodu.