Jalovost "woke" (prebujene) levice in njene identitetne politike

Levičarsko politiko za čas 19. in 20. stoletja je kleno navdihovala ideja razrednega boja. Projekt gradnje real socialističnih režimov, kot so bili denimo Sovjetska zveza, Ljudska republika kitajska, in navsezadnje Socialistična federativna republika Jugoslavija, je temeljil na množični revoluciji, ki je ovrgla izkoriščevalna in zastarela fevdalna razmerja carskih režimov, hkrati pa se je (vsaj deloma) uspela ubraniti pred škodljivimi vplivi imperialističnih kapitalizmov.

 Real socialistični režimi so v pičlih nekaj desetletjih dosegli to, kar še samemu kapitalizmu v stoletjih do takrat, ali pa do danes ni. Če mi ne verjamete, avtentičnost teh dosežkov preverite kar pri stricih ameriške Osrednje obveščevalne agencije, ki so se dobro zavedali s kakšno konkurenco so imeli (in imajo še vedno) opravka, saj so, kot je razvidno v obliki stotine dokumentov, danes dostopnih na internetu, stalno spremljali in popisovali razrast te »rdeče kuge«. Na področju socialnih in človekovih pravic so socializmi slednji praktično likvidirali nepismenost, posamezniku zagotovili zastonj bivališče, hrano, zdravstvo in šolstvo, pri tem pa se hkrati pohvalili z dosežki na področju tehnološkega razvoja (sovjeti so denimo prvi izumili prototip mobilnega telefona in prvi satelit ter se prvi začeli ubadati s presaditvijo nekaterih človeških organov). Vsi omenjeni dosežki so toliko bolj impresivni, če upoštevamo, da so nasprotniki socialističnih režimov zavirali razvoj teh držav s stalnimi sabotažami, vohunjenjem, ekonomskimi in trgovskimi embargi, ali pa kar z neposredno vojaško intervencijo.

Rojstvo realnih socializmov, na vzhodni polobli, je (predvsem po koncu 1. in 2. svetovne vojne) prispevalo k širjenju države blaginje in socialnih politik na zahodu, kjer so vladajoči kapitalistični razredi (seveda ne brez predhodnih obdobij krvavih bojev tamkajšnjega delavskega razreda, ki je zahteval svoje pravice in materialno varnost), pristali k podelitvi (minimalnih) koncesij nižjim razredom in s tem legitimirali podobo socializmu konkurenčnega »kapitalizma s humanim obrazom«. Pomembno vlogo v posamičnih državnih vladah tega močno reguliranega kapitalizma so igrale raznorazne komunistične stranke (denimo v Franciji, Italiji ali pa na Švedskem), ki so, vsaj do 80. let 20. stoletja, uživale relativno visoko podporo in posedovale vehementno mobilizacijsko moč, ki je na dan privrela denimo na famozno leto 1968.

Stolček je tem zahodnim komunističnim strankam zamajalo več faktorjev. Sigurno je k njihovi nepopularnosti dodalo stalno pranje možganov populacije o »rdeči nevarnosti« in eventuelni razrast neoliberalizma, ki je z materialnim siromašenjem in ideološkim individualiziranjem prispeval k totalnemu razkroju javnega političnega establišmenta. Pri tem prav tako ni pomagalo, da je v 90. letih prišlo do razpada svetovnih socialističnih režimov, ki so predstavljali alternativo ameriški unipolarnosti. Ne moremo pa zanikati, da so razpad teh sistemov in pohod neoliberalizma odkrito pozdravili vsaj višji in pomembnejši (izvršilni) predstavniki zahodnih socialističnih strank, saj so se na elitističen in sektaški način začeli lizati z reakcionarnimi silami in se, skupaj s številnimi ostalimi političnimi organizacijami, skoraj popolnoma odmaknile od problematik delavskega razreda in materialnega življenja.

Izdajalstvo kvazi radikalnih voditeljev, političnih strank je konstanta v zgodovini zahodne politike. Spomnimo se, kako je nemška social demokratska stranka v imenu ameriško financirane in kreditirane Weimarske republike leta 1919 krvavo zatrla upor spartakistov pod vodstvom Rose Luxemburg. Ali pa kako se je francoska komunistična stranka (skupaj z večino ostalih v evropskem prostoru), v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja navsezadnje odpovedala množinski demokraciji in pristala na »zmago« v obliki volilnih skrinjic. Ta zgodba o (sicer vprašljivi) neizogibnosti parlamentarizma kot ultimativne poti v socialistično prihodnost ni neznana niti tistim, ki smo, na podlagi sicer totalno bednega nabora sikofantskih pozerjev, v slovensko vlado že trikrat izvolili stranko Levico. In bili seveda nad njo razočarani. 

Menim, da (pretežna) neuspešnost zahodnih levičarskih strank in gibanj še danes temelji na totalni odpovedi dejanskemu političnemu delovanju v prid prosjačenju za drobtinice in ostalim nepomembnim trivialnostim, ki se tičejo reklamiranja pozicij znotraj hierarhije brezveznih kulturnih bojev. Tudi v sektorju slovenskih nevladnikov in slovenske akademske scene čedalje bolj prednjačijo ameriški, zahodni politični trendi, ki smo jih nekateri v dobi histeričnega anti trumpzima okoli leta 2016 zasmehovali za totalno neumne in nevredne pozornosti, zdaj pa (z grožnjo cenzure in »kenslanja«) redno nadomešča racionalno diskutiranje o družbenih problematikah.

Govorim seveda o različici (levoliberalne) identitetne politike, ki se je od 80 in 90. let 20. stoletja naprej uveljavila na ameriških univerzah, do danes pa je pljusknila na socialna omrežja, medije in v aktivistično sceno. Bistvo vsakršne identitetne politike je osredotočanje na posameznikovo (subjektivno dojemano) sebstvo, ki se izraža v obliki nadzgodovinskih, univerzalnih in statičnih spremenljivk rase, spola, nacionalne pripadnosti, spolne usmerjenosti itd. Politika je v okviru diskurzov o identiteti reducirana na golo afero pripoznanja (stigmatiziranih) družbenih pozicij (denimo afroameričanov, gejov, lezbijk, trans spolnih ljudi itd.) To pripoznanje večinoma sestoji iz želje teh posameznikov, da se jih obravnava kot kulturno divergentne s svojevrstnimi pravicami in potrebami, ločenimi od večine, ali pa (na še bolj bizarne načine) kot osebke z različnimi zaimki, načini (potrošniškega) življenja, čustvi in alternativnimi egi .

Pod fasado progresivnosti se (pogostokrat iz čiste naivnosti in ne nujno škodoželjnosti) zagovorniki leve identitetne politike obračajo k lokalnemu življenju. Namesto, da bi se denimo ukvarjali z analizo svetovnih razmerij moči in se temu primerno organizirali, se raje osredotočajo na specifične probleme. Moralistično in depolitizirano opozarjanje na sicer pereč razrast posilstva, nasilja nad ženskami, spolnimi in rasnimi manjšinami ter ekocida glavnega krivca vidi v fantazmi patriarhata ali pa individualne malomarnosti, spregleda pa, kako so našteti fenomeni produkt revščine in kapitalističnega zasledovanja profitov. Ker take stance ne predstavljajo zares pereče nevarnosti aktualnim družbenim razmeram z lahkoto postanejo absorbirane v tkivo mrež nevladnih organizacij, kjer grajenje osebne kariere (in ega) prednjači grajenju političnega gibanja. Seveda z nabiranjem delovnih referenc in z lezenjem v rit glavnim predstavnikom kulturnega, socialnega in ekonomskega kapitala.

Lahko mi očitate, da posvajanje identitetnih pozicij in taktik ostrarciziranja ni ekskluzivno stvar levice, ampak jo lahko v obliki čaščenja figur vere, pra narodov in nacionalnih ljudstev zasledimo tudi pri desnici. In prav bi imeli. Subjektivnost posameznika tudi v tem primeru prikriva materialno, objektivno (in resnično) realnost, kjer kraljujejo pravila ekonomskih razmerij in razmerij moči. A levičarski projekt, se, vsaj v svojih originalnih, na začetku opisanih različicah z organiziranjem kritične, obširne mase ljudi osredotoča na spreminjanje teh materialnih razmer, ki so glavni razlog za porast desničarskih (fašistoidnih) tendenc v družbi. Sodobna neoliberalna levica pa je zgolj zrcalna slika svojih domnevno slabših desničarskih kolegov. Podobno kot oni sami trobi v ena in isti rogi ena in isti publiki, ki jo voli na oblast, požvižga pa se na sistemske spremembe in mobilizacijo politično neodločenih, pogosto najbolj revnih in depriviligeranih.

Poglejmo si, kako identitetna idolartija na levici vodi v raznorazne absurdnosti. Recimo, da imamo opravka s pripadnikom afroameriške manjšine in z žensko (morda bi bilo še bolje, da za fetišizerje vsega manjšinskega uvedemo primer črne ženske) in njune pozicije ter delovanje presojamo na podlagi kategorije »črnskosti« in »ženskosti«. Spet. Karkoli si že mi, ali raje, ozaveščen nosilec/žongler teh identitet, sploh predstavlja pod temi pojmi. Če jih dojema kot nekaj samo po sebi pozitivnega, bo verjetno z veseljem čislal bivšo prvo damo in falirano predsednico ZDA Hillary Clinton, ki se rada ponaša za kleno feministko, pri tem pa uspešno agitira in sodeluje pri genocidiranju neameriških nacij (samo spomnimo se na Irak in Libijo). Po tej logiki je pravi heroj tudi prvi črni predsednik Amerike Barack Obama, pa čeprav je začel z agresivno vojaško ekspanzijo na pacifiku proti Kitajski, in dopustil do tedaj nevideno, strahovito hipertrofijo ameriškega varnostno policijskega in nadzorovalnega aparata.

Dobro, verjetno mi boste ponovno ugovarjali, da sta navedena primera čisto preveč učbeniška in posledično nerealna. A dokaz, da pravzaprav nista tako daleč od dejanskega delovanja levoliberalne identitetne politike leži v tako imenovani »woke culture« (kulturi prebujenih) in »cancel culture« (kulturi kenslanja), ki z ustvarjanjem »safe spaceov« (varnih prostorov) opozarja pred zatiranjem x,y,z (privzetih) identitet, pri tem pa njeni sledilci »ustrezno« reagirajo, če se jim zdi, da se je nekdo pregrešil proti nenapisanemu pravilniku socialne pravičnosti (social justice). Storilca poskušajo izobčiti iz javnosti in ga stigmatizirati pa četudi ni hotel zavestno kršiti njihovega pogostokrat arbitrarnega smisla za dovoljeno in nedovoljeno. Dovolj je že, da obsojeni uporablja »spolno zaznamovan« jezik (zatiralnih) moških nevtralnikov ali pa napačno predpostavi osebne zaimke. Ali pa se vede preveč »možato«, s preglasim ploskanjem. S takimi in podobnimi stvarmi se denimo ukvarja podrepna veja ameriške Demokratske stranke, stranka demokratičnih socialistov, ki je na svojih seansah izdala opozorila pred (t.i. trigger warnings) tistimi, ki bi utegnili kršiti našteta pravila njihovega kodeksa za varovanje »šibkejših«.

Škodljivost teh na videz nedolžnih in banalnih primerov, ob katerih bi se verjetno nakremžil še politično nevtralen človek (morda ravno potencialni volilec levice), se na političnem parketu rada kot bumerang vrača v obraz levice. Spomnimo se na primer nedavne kandidature bivšega voditelja britanske delavske stranke, Jeremya Corbyna. Corbyn se je aktivno zavzemal za implementacijo nekaterih močno potrebnih socialnih politik na domačih tleh, ker pa je hkrati kritiziral kolonialistični projekt izraelske države, odgovorne za več kot 70 let trajajoč genocid nad palestinci, se je konzervativno krilo delavske stranke kar se da potrudilo, da ga je prikazalo kot gorečega antisemita in moral je izstopiti iz stranke. Podobno se je očitalo tudi žvižgaču Julianu Assangu, ki je razkrival umazanosti prekupčevanj izraelske globoke države, in se pri tem bojda družil z nekim zanikovalcem Holokavsta. Tekom let so bojevniki in bojevnice socialne pravičnosti na takšne načine iz ameriških univerz »skenslali« cel nabor profesorjev in profesoric. Dovolj je bilo že recimo, da so »skenslani« v imenu materializma kritizirali idealizem histeričnih levo liberalcev, po prepričanju katerih človekov smisel za identiteto prednjači pred njegovimi biološkimi potrebami, ki diktirajo pravico do hrane, bivališča, varnosti in zdravstvene oskrbe.

Osebno se mi zdi, da med takimi lovi na čarovnice kvazi razsvetljenih poznavalcev zatiranja in znanstvenimi »fact checkerji«, ki so nam namislili zaroto o nevarni dezinformativni anti korona propagandi desničarjev ni bistvene razlike. Podobno kot to počnejo priviligerani levičarski zbujenci, tudi menedžerski tehnokratski razredi v imenu lažne resnice posežejo po orodjih diskurzivnega tišanja. Facebook, Twitter in YouTube (in mnoge druge korporacije) pod zastavo domnevnega boja proti rasizmu, seksizmu in imperializmu redno brišejo internetne in medijske vsebine (ali pa jih demonetizirajo), če imajo občutek, da se kritično ubadajo z aktualno političnimi zadevami (na primer z izpostavljanjem odgovornosti NATA pri kuhanju Ukrajinske vojne ). V praksi na delovnih mestih te iste korporacije pod fasado »kapitalistične inkluzivnosti« (do raznoraznih manjšin) z kvotami in »mešanimi kadri« vzpostavljajo nove oblike konkurenčnosti in »manjšinskega imperializma«. Filantropi kot so npr. Bill Gates ali pa George Soros na tleh Rusije in Kitajske financirajo raznorazne nevladne feministične, lgbt in še kake organizacije za podpiranje človekovih pravic, ki proti tema (kakor že nepopolnima režimoma) razširjajo lažno propagando in ščuvajo k menjavi oblasti.

Da se nebi razumeli narobe. Seksizem, rasizem, homofobija in transfobija SO realen problem. A rešitev tega problema ne leži v potrditvi zatiranih rasnih in spolnih identitet ter njihovih osebnih zaimkov in n-tih osebnosti v kontekstu kapitalističnega realizma. »Kenslanje« domnevne opozicije pri gradnji zavezništev onkraj identitetnih razlik in izzivanju sistemskih razmerij tudi ne bo pomagalo. Ne moremo na primer računati, da bodo za pravice LGBT manjšine kar tako poskrbeli vladajoči, kvazi progresivni liberalci. To pa zato, ker se te sigurno ne bodo odpovedali kapitalizmu, v okviru katerega se osiromašeni in nad aktualnimi političnimi opcijami razočarani segmenti delavskega razreda obračajo k populistom kot je kak Donald Trump, torej, glavnimi teptalci pravic spolnih manjšin. 

Ameriški imperializem je črnsko delovno silo kot živino prvo izkoriščal na plantažah, z industrijsko revolucijo in pozneje z odpravo segregacijskega Jim Crowe režima pa jo je »osvobodil« na »prost« trg dela, kjer se zaradi kapitalistične stratifikacije v primerjavi z belimi tovariši sooča s slabšimi delovnimi pogoji in nižjimi plačami. Malo manj znano pa je, da je ta proces utrjevanja modernega in sodobnega kapitalizma dejansko pozdravil del črnske populacije v obliki špiceljske buržuazije (t.i. Uncle Tom's), ki si je s tesnim sodelovanjem z »belimi gospodarji« izborila svoj prostor v vladni administraciji in postala del izkoriščevalnih razredov. In podobno se je emancipiral tudi del ženske populacije. A ženske še vedno ostajajo slabše materialno situirane od moških, saj so zaradi vloge rodnic slabše plačane in bolj nezaposljive ter opravljajo zajetno količino neplačanega domačega dela posledično pa si denimo ne morejo privoščiti ločitve od nasilnih partnerjev.

Čeprav se je torej v zadnjem času povečal odstotek manjšin na pomembnih položajih, so se vertikalno gledano, hkrati povečale obče razlike med višjimi in nižjimi razredi. To pomeni, da se ni povečal zgolj razkorak med novopečeno administrativno črnsko in žensko buržuazijo in  »belim« delavskim razredom, ampak tudi med to buržuazijo in delavskim razredom, ki je pravzaprav že od nekdaj VEČINSKO sestavljen iz ranljivih manjšin.

V takšni situaciji so zaveznik revnih žensk, črncev in homoseksualcev prej revni belci kot pa Barack Obama in Hillary Clinton, ki sta »svoje tovariše« izdala za slavo in denar. Tudi Rusija in Kitajska sta prej naši zaveznici kot pa domača rasna in spolna buržuazija, saj z ustvarjanjem alternativnih ekonomskih struktur v obliki kakega BRICS spodbijata zahodni imperializem, torej glavnega krivca muk najbolj depriviligeranih.

Zdi se mi, da je situacija na zahodni levici deloma produkt fašističnih varnostno policijskih aparatov posameznih držav imperialističnih centrov, ki so večkrat vestno poskrbeli za krvavo zatrtje vstaj in revolucij, pri tem pa so z relativnim dvigom življenjskih standardov (seveda na račun svetovne periferije) demilitarizirali delavski razred. Deloma pa je produkt teoretskega in političnega vakuuma, ki ga nikoli niso uspeli zapolniti raznorazni misleci in politični voditelji.

K značaju zahodne levice je močno dodala teorija mislecev Frankfurtske šole, ki je začela z delovanjem na začetku 20. stoletja, klasično marksistično ukvarjanje z politično ekonomijo in organiziranjem pa je zamenjala z kulturno analizo odtujenega proletariata, denimo moralistično kritiko potrošnike industrije. Premik od ukvarjanja z dejanskostjo k analizi ideologije je navdihovalo prepričanje, da je delavski razred sam po sebi reakcionaren in nezmožen vodenja revolucije, zaradi prej naštetih razlogov. Theodor Adorno in Max Horkheimer, glavna predstavnika šole, sta nekaj časa delovala kot špiclja za CIO. Tako ne preseneča, da sta bila tudi srdita kritika realnih socializmov, češ, da so bili bolj avtoritarni in zatiralni od samih zahodnih imperialistižnih režimov. To tezo si razlagam kot akt ljubosumja vpričo dejstva, da so vzhodni socializmi uspeli tam, kjer zahodnim akademskim marksistom ni nikoli: pri izvedbi revolucije, ki je emancipirale na desetine milijonov ljudi.  

 Desnica rada straši pred pošastjo frankfurtskega kulturnega marksizma, ki v rokah satanističnih globalistov nastopa kot orodje sesutja tradicionalnih družinskih, religioznih in družbenih vezi. Menim, da je ta kritika površinska in pretirana. Kulturni marksizem ni nobena zarota vladajočih razredov, niti koherentna ideologija v obliki organizirane mase fanatičnih podanikov. Pravzaprav sploh nima veze z marksizmom kot takim. Zato ne preseneča, da so teze Frankfurtskih mislecev v drugi polovici 20. stoletja močno navdahnile raznorazne postmoderne študije, ki so se v imenu snobovskega intelektualiziranja še bolj oddaljile v sfero abstrakcij in obskurizmov. Ta shizofrena ideološka zmes sofizmov posebej danes igra samo eno vlogo. V današnji depolitizirani družbi je bolj kot ne spontana, survivalistična reakcija karieristov, ki izgradnjo bolj pravične družbe za vse v obliki socializma zavračajo kot pretirano utopično gesto. Zdravilo proti temu cinizmu, za katerim trpijo te posamezniki bi iskal v spisih Karla Marxa, Friedricha Engelsa, Vladimirja Lenina in Maa Cetunga. Torej pri možeh ki so vedeli, da je edina realistična opcija zahtevati nemogoče.