Komentar o stanju institucionalne psihiatrije pri nam

Zaradi epizodične depresije in težav z zasvojenostjo sem bil nedavno že drugič primoran iti na zdravljenje. Zdravljenje sem iz večih razlogov zapustil predčasno. Kar sledi, je mogoče le moje skromno, subjektivno opažanje o temu, kako v praksi delujejo slovenske psihiatrične institucije.

Za posameznike z dvojno diagnozo so značilne težave z zlorabo substanc, prav tako pa raznorazne razpoloženjske, duševne motnje. Tako sem bil denimo že v otroštvo diagnosticiran z depresijo in hiperaktivno, pozornostno motnjo (ADHD). Moje psihične težave so igrale pomembno vlogo pri razvoju odvisniških vzorcev. Substance so bile medikament za apatičnost, obup, slab spanec, kaotično počutje.

Predvsem v nekaterih institucijah (ne bom jih omenjal poimensko), ki zdravijo različne oblike zasvojenosti, še vedno prevladujejo trdovratne behavioristične dogme. Behaviorizem je šola psihologije, ki posameznika obravnava kot skupek eksperimentalno potrdljivih vedenj. Po behavioristih je človek t.i. "črna škatla", x faktor, ki ga je mogoče statistično ukalupiti v predvidljive načine delovanja na podlagi kliničnega opazovanja.

Takšna obravnava človekove biti se mi zdi sporna iz večih vidikov.

Prvo kot prvo se večina uradnih psihologij ne ukvarja zares s človekovim notranjim življenjem, čustvovanjem, duhovnimi procesi in globljim razumevanjem sebstva v razmerju do širše okolice. Drugo kot drugo, pa našteto pomeni, da je človeka v relativno umetnem okolju hipotetično mogoče spreminjati samo, če ga v okviru arbitrarno postavljenih pravil začasno izoliramo iz rizičnega okolja. Kar pa je popolnoma neživljenjsko

V neimenovani instituciji, kjer sem se zdravil, je bilo strogo prepovedano govoriti o zgodovini našega psihičnega backgrounda. Vsakega, ki je govoril o svojih izkušnjah z drogo in o z njo povezanih situacijah, se je pri priči utišalo, saj bi morebiten govor o takih temah lahko pri posameznikih vzbudil željo po uporabi, ali pa "odklonilno" obnašanje. Terapevtske skupine so se tako osredinile okoli vprašanja upoštevanja oziroma neupoštevanja pravil na oddelku. Na skupinah so pacienti izpostavljali "rizične" osebke, ki so se vedli hote ali pa nehote napačno, bodisi zato, ker so pretirano prijateljevali, se veselili, ali pa zagrešili napako pri opravljanju svojih funkcij.

Na skupinah v tednu dni zdravljenja nisem niti enkrat zares spregovoril o svojih težavah in tegobah, ki me tarejo zaradi moje omadeževane preteklosti. Na tapeto sem bil postavljen kvečjemu zato, ker nisem dovolj glasno "špecal" svojih sopacientov, ko jim je spodrsnilo pri upoštevanju reda. Špecanje mi je osebno nezamisljivo, saj ustvarja nepotrebno dramo, posameznike spravlja v težave, ali pa jih prikaže v pretirano negativni luči, neupoštevajoč osebne razloge, zakaj so se vedli kakor so se.

Naj povem kar direktno. Zdi se mi, da fašistično fetišiziranje reda in discipline brez konkretne vsebine ne vpliva blagodejno na človeka, ampak ga v prvi vrsti uči brezumnega podrejanja pogostokrat krivični, neutemeljeni avtoriteti. Uči ga biti robot, ne pa človek z moralnim kompasom in večjim smislom za obstoj. Razlogi za odpadniško vedenje ležijo v širših socialnih problemih (revščina, odtujitev itd.) In pa v nezadostnem razumevanju eksistencialnih parametrov življenja. Behavioristično obsojanje posameznika na kazen in prikrajšanost prav tako ne vodi nujno v izboljšanje nejgovega vedenja, ampak v še večjo odtujenost in brezbrižnost.

Institucionalna psihologija se more resno ponovno opredeliti do svojega raziskovalnega objekta-človeka. Pričeti ga mora obravnavati holistično in ustrezno, ne kot nebogljenega osebka, ki ga je potrebno prevzgojiti zato, da bo nekoč lahko pokorni sluga. Tudi raznotere raziskave kažejo, da je poglobljen terapevtski pristop superioren način zdravljenja zasvojenosti in duševnih stisk od vulgarnega obravnavanja posameznika, kot da je samo še eno bitje na ravni gole živali.