(Kompliciran) odnos med socializmom in krščanstvom

Razmerje med krščansko vero in socializmom kot obliko političnega delovanja ima burno zgodovino. Korenine, začetki krščanstva, na nek način spominjajo na upore sodobnega delavskega razreda. Krščanstvo je bila religija zatiranih ljudi, pravzaprav sužnjev in osvobojenih sužnjev, revežev in ostalih izobčencev, ki jih je tlačila trda roka rimskega imperija. Podoba Jezusa Kristusa, onkraj raznoraznih Evangelijev, torej, v okviru historično-materialistične narative, nastopa kot figura proto-proletarskega agitatorja. Podobno kot mnogi drugi judovski preroki, nekakšni ideološki banditi, ki so v času krize in splošne dekadenca rimskega imperija v imenu Milenarizma agitirali razočaranim in jih privabljali v manjše skupinice zavoljo preživetja, je tudi Jezus napovedoval nastop Božjega kraljestva. Judovski milenarizem je bil za čas 1. stoletja našega štetja pogost pojav. Z opiranjem na tradicijo stare zaveze (Mojzesov pohod iz Egipta) je napovedoval radikalno spremembo družbenega tkiva.

Ker je Jezus živel v družbi, v kateri so dominirala sužnjelastniška agrarna razmerja, je za pričakovati, da so bili njegovi pogledi v marsičem prilagojeni temu historičnemu kontekstu. Jezus nikakor ni zagovarjal egalitarizma- prepričanja, da smo si vsi enaki (sploh na primer po spolu) po načelih kakega radikalnega liberalizma, ampak je svoje mnenje prikrojil pogledom navadnih kmečkih ljudi. Čeprav je mizar (ročni delavec) iz Nazareta izzval obstoječo elito ljudi, si je želel, da bi to elito nadomestil pravičnejši materialni sistem, noseč pečat že obstoječih razlike med moškim in žensko in pa ideologije patriarhalne hierarhije med raznoraznimi biblijskimi akterji.

V srednjem veku so krščanski mučeniki in apostoli odigrali pomembno vlogo pri ideološkem zaledju kmečkih uporov. Tekom angleške državljanske vojne v 17. stoletju so se močno na krščansko tradicijo naslanjali tudi proto socialistični Diggerji, ki so se upirali procesu ograjevanja kmečke zemlje in izganjanju ljudi v mesta.

O sintezi med socializmom in krščanstvom pa zares lahko govorimo šele takrat, ko nastopi industrijska revolucija, s tem pa prva resno organizirana delavska gibanja. Industrijska revolucija je z urbanizacijo, inoviranjem produkcijskih sil in posledičnim razrastom ekonomije pomenila prelomno fazo v razvoju kapitalističnega načina produkcije. Kljub pojavu novih oblik materialnega života, ki je naznanjal potencial za širitev blagostanja, so rasle razlike med nižjimi in višjimi razredi.

Pomembno vlogo pri opozarjanju na te razlike in ostale tegobe so odigrale po Evropi rastoče enklave gibanja krščanskih socialistov. Omenimo predvsem tiste, ki so delovali na območju Anglije. Krščanski socialisti za razliko od kakega Marxa niso imeli razdelane sistematične politično ekonomske kritike kapitalizma. Njihova kritika kapitalizma je izzvala prepričanje, po katerem naj bi bila narava sodobnega industrijskega človeka sebičnega in individualističnega značaja. Krščanski socialisti so človeka po svojem bistvu imeli za dobrega, družbo vobče pa so motrili skozi prizmo kolektivizma in sodelovanja.

Angleški krščanski socialisti si torej pod oznako socializma niso predstavljali državnega nadzora nad ekonomijo, ampak predvsem skupek moralnih nazorov (prevlado pravičnega nad koruptivnim, pokvarjenim, požrešnim), ki bi predstavljali ideološki substitut za skrbno razdelano družbeno planiranje porabljanja resursov. So pa bili krščanski socialisti močno udeleženi v življenju delavskega razreda: organizirali so raznorazne izobraževalne delavnice, fundacije in dobrodelne akcije, da bi mu pomagale pri obstanku v peklenski atmosferi izkoriščevalne nravi industrijskega kapitalizma.

Paralelo z razrastom krščanskega socializma v 19. stoletju lahko najdemo pri pojavu tako imenovane osvobodilne teologije, ki se je v sredini 20. stoletja pričela v Latinski Ameriki, predvsem po poku Kubanske revolucije. Glavni predstavnik osvobodilne teologije je bil perujski katoliški duhovnik Gustavo Gutierrez, ki je kritiziral elitizem in odmaknjenost svojih vatikanskih gospodarjev. Po besedah Gutierreza osvobodilna teologija ni zgolj refleksija o obstoječem svetu, ampak poskuša biti agens, ki deleži na konkretni spremembi sveta. Osvoboditev je tukaj tridelna: posameznik oziroma raje, revež, se mora najprej znebiti ekonomskega izkoriščanja, potem se more odrešiti fatalizma, torej prepričanja, da ne poseduje svobodne volje, navsezadnje, na teološkem nivoju, pa bi neodvisnost od greha pomenila (večno) združitev z Gospodom Bogom.

Odnos realsocialističnih režimov do krščanstva in na splošno do vere pa je bil vse prej kot pozitivne narave. Po nastanku Sovjetske zveze so se sovjeti lotili obsežnega rušenja pravoslavnih cerkva in preganjanja cerkvene elite, ki se je s pomočjo carskih institucij in vzvodov poskušala obdržati na oblasti. Tekom desetletij obstoja, se je Sovjetska zveza namreč ponašala za militantno, ateistično državo, ki se napaja pri nazorih znanstvenega socializma.

Redka izjema v tej zgodovini pa je postopanje Stalina. Septembra 1943, ko je bilo že dokaj očitno, da se vojna obrača v prid sovjetskih naporov, je Stalin sklical sestanek z tremi metropoli ruske pravoslavne cerkve. Po desetletjih preganjanja, pobijanja in zapiranja njenega osebja, se je Stalin odločil, da jo bo rehabilitiral v službi državnih politik. Ta ukrep je bil vse prej kot kratkotrajnega, površinskega značaja, ampak je imel dolgoročne posledice. Z uzakonitvijo pravoslavne cerkve se je Stalin poskušal odmakniti ljudskemu gnevu na osvobojenih območjih države, kjer so nacisti odpirali (nekoč porušene) moskve in cerkve. Po drugi strani je Stalin ciljal na to, da bo s pomočjo cerkvenih oblasti v orbito svojega vpliva privabil tudi druge države vzhodne Evrope, na primer, Romunijo, Bolgarijo in Srbijo (torej dele Balkana), kjer je bilo pravoslavje močno zasidrano.

Sodobni socializmi (Kitajska, Vietnam in Kuba) so se skrbno učili pri Stalinovem primeru in tolerirajo (mnoštvo) veroizpovedi. Zakaj je pomembno, da levica, ki se načeloma smatra za paragona sekularnosti, končno pripozna, da religija igra pomembno vlogo v kozmosu človeških dejavnosti? Ukvarjanje z duhovnim mogoče še ne naznanja političnega delovanja, je pa dejstvo, da je pomemben del naših življenj. Krščansko retoriko skrbi za drugega in vobče skupnost (družino, družbo) za nabiranje političnih točk vehementno izrablja desnica, saj je levica prepričana, da religija (skupaj s populizmom) sodi na smetišče zgodovine. A potrebno je nazvati vse dimenzije delavskega življenja, ne samo višine njihovih plač, ali pa politične zadeve. Samo tako si lahko levica izbori uspeh.