Liberalni levičarji so največja prepreka za nastanek prave levice

Fejk, mehki levičarji v naši kulturno umetniško sceni (8. Marec in podobne nevladne organizacije) in strankarski politiki (SD, Levica, Svoboda) delajo levici kot taki in njenemu napredku pri grajenju revolucionarnega gibanja več škode kot Janša.

Janša je na momente večji populist od samih samoproklamiranih levičarjev. Te se namesto tega, da bi opozarjali pred problemi, ki se tičejo obče populacije (revščina, imperializem, kapitalistična eksploatacija, medijska propaganda) ukvarjajo z nišnimi topikami identitetne politike. Z čaščenjem LGBT trivialnosti, feminizma na prvo žogo, in liberalne zelene agende, ki je, preprosto povedano, čisti bulšit in uvalitis fosilnih lobijev.

V praksi levičarji niso nič boljši od janšistov. So sektaški, elitistični in oportunistični osebki, ki jim je v prvi vrsti predvsem do tega, da se ohranijo na oblasti. Kaj prida malo pa jim je do služenja delavskemu razredu in revoluciji.

Prava komunistična levica se ogiba političnim temam, ki jih kot recikliran papir non stop proizvaja medijski mainstream skupaj z ustniki liberalnega establišmenta. Poleg naštetih agend to pomeni tudi zavrnitev imperializma človekovih pravic in liberalizma na splošno, saj sta abstraktni, idealistični dogmi, ki ne moreta zajeti materialnih protislovij realnosti. Realnost pa sestoji iz dejanskega gibanja razrednega boja in življenjskih sil množic.