Manipulacije in laži zahodnih medijev v službi velikega kapitala

Povprečni liberalci zaradi medijske nepismenosti ne vidijo onkraj tega, kar jim servirajo največji mediji in socialna omrežja. Ta seveda operirajo na način bombastičnega vzburjanja bralčevih čustev. "Zlobni rusi zganjajo genocid v Ukrajini". "Kitajci izvajajo genocid ujgurov v Xinjiangu". "Srbi pobijajo na Kosovu". Besede kot so "množični poboji", "genocid", "vojni zločini" so ena izmed najpogostejših retoričnih orodij, s katerimi se zahodne politične figure in mediji lotijo seciranja pojavov, ki so bistveno bolj komplicirani od njihovo posplošene, enostranske slike, ki skuša liberalno demokracijo prikazati kot odrešiteljico vseh zatiranih. Resnica je ponavadi ravno nasprotna. Tisti, ki druge obtožujejo zganjanja svinjarij, so sami najbolj krvavi pod kožo. Izrael je pod roko zahodnih globalistov muslimanske Palestince že skoraj popolnoma premestil iz Gaze. Dobro poznamo tudi zgodbo ukronacistov v Donbasu. Vemo tudi dobro, kdo jih je ves čas financiral. Industrijski kapital iz druge strani atlantika je bil v resnici že med velikima vojnama glavni financer nemškega in italjianskega fašizma.

Do resničnosti nekaterih izmed opisanih trditev se lahko preprosto prikrademo tako, da se vprašamo, kdo jih lansira, in čemu. Kako se te trditve zrcalijo v širši geopolitični situaciji? Komu narativa avtorja teh trditev koristi? Kje so fizični/slikovni dokazi za to, kar avtor očita neki strani? V primeru zahodne propagande so avtorji dezinformativnih novic ravno razne varnostno- obveščevalne službe in fundacije, ki delujejo v imenu velikega kapitala. Ta kapital s širjenjem laži noče vplivati zgolj na mnenje domačih konzumentov medijev, ampak tudi na perspektivo ljudi tujih držav, ki jih ta kapital smatra za ekonomsko konkurenčne, seveda v upanju, da se bodo "domačini" zoperstavili svojim oblastem. Lažne zgodbice s poudarkom na apolitičnem trpljenju posameznikov, slike izven konteksta, ponarejena pričevanja in dokazi ter nastavljeni očividci: vse to so zahodni medijski hegemoniji zelo ljubi načini vzpostavljanja vidnega informacijskega prostora, preko katerega nato imperialisti opravičujejo lastna grozodejstva.

Verjetno daleč najbolj pristransko pokrivana vojna (s strani zahodnih medijev) je bil jugoslovanski konflikt. Zahodna propaganda je Miloševiča stalno demonizirala kot največjega, najbolj krvoločnega diktatorja, srbe pa označila za narod barbarov in morilcev. Medtem pa Miloševič nikoli ni zares govoril o Veliki Srbiji in je nikoli ni imel namena udejaniti. Zavzemal se je za ohranitev Jugoslavije v obliki republike, seveda na račun opustitve ocializma. To sicer ne pomeni, da srbi med vojno niso niso (predvsem na nivoju paravojaških enot) izvajali vojnih zločinov. Ampak isto so delale vse strani. Če smo iskreni, so bili ustaški in muslimanski borci veliko bolj krvoželjni od srbov- samo spomnimo se na Operacijo nevihta, ki je iz območja Srbske krajine pregnala 300.000 etničnih srbov, več deset tisoč pa jih je pobila. O temu so takrat zahodni mediji popolnoma molčali. So pa zato daleč največ pozornosti namenili domnevnem pokolu v Srebrenici, za katerega vemo, da je bil zgolj vojni zločin, ne pa genocid, kot natolčuje zahodna propaganda. Zahodne sile Mednarodnemu kazenskemu sodišču nikoli niso predložile slike in fizične dokaze za obstoj 8000-12000 trupel, za katere te sile trdijo, da so posledica srbskega genocida v službi vzpostavljanja velike Srbije. Medtem je bil edini pravi genocidnik v jugoslovanskem konfliktu v resnici NATO, ki je prispeval k daleč največjemu številu žrtev v tem konfliktu, Srbijo pa je z bombardiranjem poslal nazaj v kameno dobo. Verjetno ste že slišali, da so na Srbijo metali bombe z osiromašenim uranom, zaradi česar so celotne regije države popolnoma neprimerne za poselitev.

V nadaljnje branje na temo jugoslovanske vojne in tega, kako operirajo zahodni mediji priporočam knjigo Michaela Parentija z imenom Ubijanje države: Jugoslavija mora pasti. Izšla je letos pri založbi Ciceron.