Na slovaškem slavi patriotska levica: Nauki, ki jih lahko potegnemo iz bojev social demokratske stranke Smer

Pred dvema mescema je na splošnih volitvah na slovaškem slavila social demokratska stranka Smer pod premierjem Robertom Ficom. Ficova zmaga ne preseneča, če se ozremo na pretekle populistične ukrepe njegovih social demokratov in na obljube, ki jih nameravajo izpolniti v tem mandatu. Ficovo politično linijo bi lahko oklicali za obliko levičarskega suverenizma in nacionalizma. V koalicijo se je povezal z zmernimi social demokrati Hlas (Glas) in z desno Slovaško nacionalistično stranko. Najbolj prodoren ukrep novega slovaškega premierja, ki je pozval k mirni razrešitvi ukrajinskega konflikta, je sigurno ukinitev vojaške pomoči Ukrajini. Slovaška je v Evropi Ukrajini ena izmed najbolj radodarnih držav, saj ji je zaenkrat namenila za 670 milijard evrov vojaške pomoči. Je pa Fico prisegel tudi na sprejemanje socialnih ukrepov, ki bodo oklestili vrtoglavo inflacijo in hitro padajoče življenjske standarde Slovakov. S svojim levim ekonomskim populizmom in socialno konzervativnim nasprotovanjem neoliberalni LGBT agendi in pretiranim migracijam je na svojo stran uspel zvabiti množice delavskega razreda iz najbolj revnih regij države.  

Čeprav bi Fica težko označili za težkega komunista se je zanimivo poglobiti v njegovo preteklost. Zelo je dovzeten za leve ekonomske ideje, ki bi jih z lahkoto lahko udejanjali tudi na domačih tleh, če nam seveda nebi vladale popolnoma korumpirane stranke. Fico se je leta 1986, tri leta pred njenim razpadom, pridružil čehoslovaški komunistični partiji. Ko se je Slovaška osamosvojila je postal član Stranke demokratske levice, preden je oblikoval Smer leta 1999. V 90ih letih je bil Fico oster nasprotnik Mikulaša Dzurinde, ki je z neoliberalnimi reformami slovaško sicer spremenili v »investicijski raj«, a na račun socialnih rezov in teptanja delavskih pravic. Leta 2006 je Smer prvič zmagala na splošnih volitvah. Stranka se je lotila obnovitve prenekaterih delovnih protekcij, ki jih je Dzurinda ukinil. Malo manj uspešno se je Smer lotila sicer v postkomunističnem obdobju nevidene regulacije cen hrane v malih trgovinah, čeprav je privatnim zdravstvenim zavarovalnicam prepovedala izplačevanje dividend delničarjem.

V drugem mandatu, od 2012 do 2020 je Smer zvišala minimalno plačo, ponovno je uvedla progresivni dohodkovni davek, in uvedla zastonj javni prevoz za študente in penzioniste. Ficu je navsezadnje zamajal stolček naročen umor nekega raziskovalnega novinarja, ki je raziskoval korupcijo poslovneža, povezanega s stranko. Dejstvo Ficove koruptivnosti bi sicer težko zanikali, a potrebno je razumeti, da je to v vseh postkomunističnih državah standard. Ni pa nikoli bilo zares dokazano, da je umor naročil Fico, ali pa nekdo iz njegovega ožjega kroga. Fiasko je bil dovolj odmeven, da so ga lahko izkoristile Smeri nasprotne, desno sredinske neoliberalne stranke.

Fico se je v zunanji politiki uveljavil kot kleni zagovornik multipolarne svetovne ureditve. Leta 2007 je izvedel umik slovaških vojakov iz Iraka, invazijo pa je označil za kruto in nepošteno. Leta 2015, leto po temu, ko je v Ukrajini izbruhnila vojna, se je srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in pozval k ukinitvi sankcij proti Rusiji. Zoperstavil se je tudi proti avtoriteti birokratične EU, ki je pod pretenzijo vladavine prava v preteklosti že večkrat napadla Orbanove poskuse avtonomnega odločanja.

Izzid letošnjih volitev je bil nepričakovan predvsem za centristični, tehnokratski sloj mladih ljudi (in pa za mainstream medije), ki so svoje upe polagali v pro-evropsko, socialno progresivno (zagovor pravic LGBT manjšine) in ekonomsko liberalno stranko Progresivna Slovaška (PS). PS bi bolj kot ne nadaljevala z neoliberalizmom stranke Navadnih ljudi in neodvisnih osebnosti, ki je s pomočjo napihovanja korupcijskih spletk Smeri, leta 2020 končala z njenim drugim mandatom. PS bi se lahko v opozicijo povezala z omenjeno strank Navadnih ljudi in neodvisnih osebnosti in pa ideološko nasprotnim Krščanskim demokratičnim gibanjem. Skupna točka vseh teh pravzaprav liberalnih strank pa bi bilo poleg nasprotovanja Ficovem levičarstvu zgolj zagovor statusa quo v obliki ekonomskega šparanja in fiskalnega avtizma ter podpiranja direktiv EU. 

Minule slovaške volitve so dokaz, da se mora levica v Evropskem prostoru zavzemati za bolj populistične taktike. Zasmehovanje »konzervatizma« in »ruralnosti« je obsodba na smrt, saj je jasno, da ja večina segmentov politično neodločenega prebivalstva nižjih razredov čedalje bolj nezaupljiva do establišmenta v obliki socialnega liberalizma (feminizem, LGBT pozicije), ki več ne more skrivati svoje kapitalistične prodanosti. Na meniju levičarskih politik mora biti tako predvsem ukvarjanje z ekonomskimi problemi, ki lahko onkraj razdruževalnih kulturnih tem (vprašanje splava, spolne orientacije, narave razumevanja žensk itd.) ljudi povežejo v zagovarjanje skupnih interesov in univerzalnih socialnih politik.