Nad Argentino se zgrinjajo črni oblaki
Na predsedniških volitvah v Argentini je nedavno slavil desničarski, libertarski politik Javier Milei. Milei si je s svojimi ekscentričnimi nastopi v javnosti in neusmiljenim udrihanjem po vladajoči koaliciji pod Sergiom Masso in njegovo stranko Frente de Todos, ki državo (z izjemo enega izgubljenega mandata) vodi že praktično 20 let, na volitvah zagotovil kar 56% vseh glasov. Na podlagi predstavljenih obljub tekom kampanje, lahko Mileia označimo za tipičnega predstavnika skrajne ekonomske, neoliberalne desnice, kot so jo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja utemeljili tako imenovani Chicaški fantje (Friedman), še pred njimi pa avstrijska šola (Hayek in podobni).
Milei namerava močvirje Argentinskega »deep stata« izsušiti z uvajanjem ekonomske šok terapije. Dramatično bo oklestil obseg vlade in porabljanje javnih financ, izvedel privatizacijo državnih podjetij in promoviral prosto trgovanje. Znebil se bo prenekaterih vladnih ministrstev, argentinske centralne banke in na račun vrednosti Pesa prioritiziral uvedbo dolarja kot glavne valute. Vsi ti ukrepi bodo še bolj obubožali povprečnega Argentinca.
Zmago Mileia lahko razumemo predvsem kot posledico krize peronizma, družbeno političnega sistema, ki se je v Argentini uveljavil v letih po drugi svetovni vojni, po njegovi ideologiji pa se zgleduje tudi premagana Massova koalicija. Juan Peron je na oblast v Argentini prišel leta 1946 s pomočjo vojaškega udara, na oblikovanje njegovih politik pa je močno vplivala njegova pozicija ministra za delo v času prejšnje vlade. Preko te pozicije si je namreč zagotovil močne vezi z raznoraznimi sindikati, kadroval pa je tudi pri nacionalni industrijski in tržni buržuaziji. Peron je institucionaliziral sistem kolektivnega pogajanja med vlado in sindikati. Na splošno je dvignil življenjski standard ljudi z uvajanjem programov socialne blaginje in višanjem plač. Te gotovo pomembne koncesije so prišle na račun popolne demilitarizacije delavskega razreda, saj je Peron nadaljnji razredni boj onemogočal s tesnim kontroliranjem sindikatov in ostalih političnih struktur.
Kljub začetnim uspehom se peronizem kot različica nacionalizma in socialne demokracije nikoli ni uspel ogniti cikličnim krizam kapitalistične ekonomije. Dokaz za to so mizerne družbene razmere pod stranko Frente de Todos, preden jo je na volitvah letos uspel prekositi Milei. Alberto Fernandez in njegova Frente de Todos je na oblast prišla kot del širše koalicije (tudi) bolj radikalnih peronističnih gibanj, a se je s popuščanjem velikemu kapitalu zelo kmalu začela zavijati v birokratizem, podobno, kot je to pred njo počel desničarski Macri. Fernandezova vlada je z varčevalnimi ukrepi dodobra razvrednotila plače in penzije ter ukinila prenekatere socialne programe in subvencije za najrevnejše. Plačevanje dolga Mednarodnemu denarnemu skladu in velikemu kapitalu je pripeljalo do 108 odstotne inflacije, 40 odstotkov prebivalstva pa živi v revščini.
Edina opozicija tako peronistom kot še slabši alternativi Mileia so raznorazna radikalna levičarska gibanja, ki trenutno delujejo onkraj centralnih avtoritet.