Napadi 11. septembra kot sredstvo podaljševanja agonije imperialistične ekspanzije

Pred 22 leti je 19 teroristov zloglasne mednarodne teroristične organizacije Al Kajde ugrabilo štiri komercialna potniška letala. Prvi dve sta poleteli v Dvojčka v Svetovnem trgovinskem centru v New Yorku, tretje letalo se je usmerilo proti prestolnici Washington in strmoglavilo v krilo Pentagona, na četrtem pa so potniki ugrabiteljem preprečili, da bi dokončali napad na Kapiteljsko stavbo. Zaradi terorističnih dejanj je skupaj umrlo skoraj 3000 ljudi, ranjenih pa jih je bilo več kot 6000.

Osebje v administraciji Busha mlajšega je po pretresljivih dogodkih pohitelo, da je napade ožigosalo za ultimativni »game changer« na področju zunanje politike in varnostnih protokolov. Takratni podpredsednik Dick Cheney je famozno izjavil, da je »11. september (za ZDA) spremenil vse. Prisilil nas je, da na nove načine premislimo o grožnjah (naši) državi, o naših ranljivostih, o temu, kdo so naši sovražniki, in o temu, kakšno vojaško strategijo potrebujemo, da se lahko uspešno ubranimo.«

V resnici pa je bil dogodek, in to kljub sprenevedanju Busha in njegovih podrepnikov, vse prej kot anomalija v modusu operandi ameriške globoke države in varnostno obveščevalnih aparatov. Ustvarjanje stanja permanentne krize in zaostrovanja nadzora ter obvladovanja množic je pravzaprav endogeno ameriškemu imperializmu, agensu mednarodnega kapitala in korporacij. Pred tremi leti so nam »senčni«, neizvoljeni akterji iz zaodrja birokratizirane privatne sfere v imenu znanosti solili pamet o kovidnih ukrepih, s katerimi so upravičevali predrzne kršitve človekovih pravic do nadzora nad lastnim telesom in do svobode vobče. Pod tragikomičnim fiaskom onaniranja na kvazi znanstveno ideologijo in z vodenjem "fact checkerskega" boja proti dezinformacijam, so farmacevtski giganti beležili rekordne dobičke, medtem, ko je gospodarstvo (skupaj z malim človekom) propadalo. Ruski napad na Ukrajino lansko leto februarja se ni zgodil kar tako, ex nihilo (iz nič), ampak je bil odgovor na več mesečno NATOVO pošiljanje čet in orožja v na Rusijo meječe članice, (kjer je bilo tekom let organiziranih več vojaških vaj), in pa na intenziviranje Ukrajinskih napadov na Donbas, nekaj tednov pred začetkom vojne.

Busheva administracija se je na napade 11. septembra odzvala z modifikacijo svoje Nacionalne varnostne strategije. Osrednji steber te strategije je postala tako imenovana Busheva Doktrina, ki je zavrnila tradicionalno osredotočanje na vojaško obrambo in odvračanje v prid politike preventivne intervencije. Z na novo formuliranim dokumentom si je ZDA pridobila pravico do uporabe vojaške sile nad nasprotnikom, še preden bi se ta poslužil sovražnega dejanja. Takšno opravičevanje »preventivne« vojne v imenu višjega dobrega (demokracije in človekovih pravic), ki je zgolj interes izprijenega imperializma ni samo moralno sporno, ampak po listini Združenih narodov tudi ilegalno dejanje. Na podlagi tega je ZDA lahko zelo preprosto izvedla svojo invazijo na Irak, čeprav vemo, da njegov takratni voditelj, Sadam Husein, ni posedoval orožja za množično uničenje.

Kontekst posodobitve ameriške nacionalne varnostne strategije moramo razumeti kot nadgradnjo logike Bushovega očeta, Georga starejšega, ki je s padcem Sovjetske zveze in (večine) svetovnih komunizmov leta 1992, v luči prve iraške (zalivske) vojne skupaj s Cheneyem objavil poročilo z naslovom Osnutek smernic obrambe politike za leto 1992. Dokument je utemeljil zgodnjo obliko neokonzervativne ideologije, ki je po koncu Hladne vojne na vsak način poskušala preprečiti ponoven vzpon ZDA enakovrednega tekmeca, kot je bila Sovjetska zveza, po možnosti z vojaškim vmešavanjem.

Ameriški neokonzervativci so, hlastajoč za orožarskim in naftnim denarjem s svojo križarsko vojno nad terorjem, popolnoma uničili Irak, Sirijo, Libijo, Afganistan in še kako državo na območju Bližnjega vzhoda, Afrike in osrednje Azije. Zaradi posledic vojaških konfliktov in posredne (ekonomske, politične) destabilizacije tamkajšnjih režimov je do danes umrlo skoraj 4 milijone ljudi, 38 milijonov pa jih je bilo razseljenih. ZDA so dopustile tudi razrast barbarskih metod mučenja pod sponzorstvom Osrednje obveščevalne agencije in izraelskih Zionistov, ki so z opustošenjem Bližnjega vzhoda pridobili na svoji že sicer nebrzdani moči. Glavne žrtve teh ostudnih na genocid meječih politik so bili muslimani, saj so jih islamofobni zahodni politiki slikali kot pripadnike »primitivne, nemodernizirane« religije, ki se upira poskusom razsvetljevanja s strani strička Sama. Posledično so se močno povečali arbitrarne aretacije in pripori muslimanov vsepovsod.

Kar so neokonzervativni jastrebi prikrili, pa je dejstvo, da so pravzaprav sami krivi za vzpon politično reakcionarnega islama. Islam sam po sebi ni škodljiva religija, saj je v obdobju druge polovice 20. stoletja navdahnil mnoge nacionalne (celo socialistične) osvobodilne projekte, denimo v državah kot so Egipt, Libija, Irak ali pa Sirija. Korenine teroristične organizacije Al Kajda pa lahko jasno lociramo pri nastanku tako imenovanih Mudžahedinov, militantnih islamističnih borcev, financiranih s strani ameriške Osrednje obveščevalne agencije v vojni proti Sovjetsko podprti (socialistični) Demokratični republiki Afganistan med letoma 1979 in 1992. Iz Mudžahedinov so pozneje izšli Al Kajdin vodja Osama bin Laden in Talibani. Mudžahedine je CIA v Afganistanu novačila iz vrst klanskih družin, živečih na podeželju, kjer so bile oblasti socialistične vlade zelo šibke, ljudje pa so bili zelo dovzetni za vero. Islamistične borce je CIA proti komunistom uvažala tudi iz Pakistana.

Na podlagi razkritih informacij danes vemo, da je so informanti CIE leta 2000 dobro vedeli za srečanje dveh ugrabiteljev letal leta z Al kajdino celico, pripadajoči širši varnostno obveščevalni operaciji med CIO in Savdsko arabijo. Po poročanju raznih informantov in pripadnikov ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI) so CIJINI agenti tekom operacije prekršili več protokolov: vmešavali so se v proces novačenja novih članov znotraj teroristične organizacije in o njihovem delovanju niso poročali dosledno in kompletno. Tako ne preseneča, da je CIA FBI o prispetju dveh ugrabiteljev letal v Ameriko obvestila šele 3 tedne pred izvedbo napadov.

Umik ameriške vojske iz Afganistana je v glavah raznoraznih jastrebov izzval občutke razočaranosti in melanholije. Jakost in veljava ameriške vojne mašinerije zadeva ob nepremostljive ovire povsod, kjer si upa polomiti zobe v aktu genocidiranja vsega nezahodnega. Celo nekoč kleni zavezniki imperija, na primer Savdska Arabija, niso več pripravljeni plačevati krvnega davka, ki nam ga ta nalaga. Samo v trenutnem procesu razpadanja svetovnega hegemona lahko upamo na svetlejšo prihodnost. Se pa zdi, da nam bo ta hegemon na tej poti zastavil še marsikatero nevšečnost, preden izpuhti v zgodovinske anale pod oznako fašističnega despota. Zato je potrebno ohraniti razum in pogum, tako, da nam mahinacije globoke države ne izpuhtijo izpred oči.