O ubožnem stanju naših izobraževalnih institucij

Amerikanizacija in homogenizacija slovenskega šolskega sistema je (paradoksalno) sproducirala generacijo analfabetov, ki znajo računati odvode in reciklirati, aksiomatično naštevati pesnike in avtorje (brez, da bi se dejansko poglobli v vsebino njihovih del), poleg tega pa tudi niso tujci novemu LGBT režimu, po katerem je paleta 30 novih načinov naslavljanja osebnih zaimkov tisto, kar bo odpravilo neenakost, skupaj s pretvarjanjem, da letni pohodi po Ljubljani v živalskih/BDSM kostumih rešujejo materialno depriviligeranost gejev/lezbik/vseh vmes in delavskega razreda na splošno. Ne znajo pa te izobraženi analfabeti pojasniti (ali pa se sploh ne ukvarjajo s tem), zakaj se Slovenija trenutno sooča z rekordnim upadom življenjskih standardov in pri tem klečeplazi EU/ameriškim gospodarjem. Tudi shematično zastavljen pouk družboslovja, ki skuša v imenu zlagane objektivnosti posameznika opremiti s splošno razgledanostjo o zgodovini duhovnosti in politike slovenskega prostora, je pravzaprav propagandno sredstvo diseminiranja vrednot slovenske buržuazije, tiste povzpetnice, ki se je s pomočjo koruptivnih struktur jugoslovanske soc. partije katapultirala na pozicijo vladajoče struje po letu 1991. Mladi sploh ne vejo kaj je bila zares Jugoslavija. Vejo zgolj to, o čemur jim moralizirajo v šolah: da je bil karkoli že nepopoln jugoslovanski socializem inherentno inkompatibilen z zahtevami slovenskega plebsa. In je zato tudi razpadel. Še prej pa je ta socializem iz absolutne revščine izvlekel 80% celotnega prebivalstva, industrializiral državo, skozi leta dosegel eno izmed najvišjih stopenj rasti in razvoja na svetu, predvsem pa vsem vključenim stranem (vred z slovensko buržuazijo) omogočil suverenost in pravico do samoodločbe. Danes pa je Slovenija zapufana, prodana (pol)periferija, ki kima psihopatskim odločitvam WEFA in DAVOSA, podpira vojne NATA po celem svetu, na domačih tleh pa trpi za rekordnimi stopnjami revščine in neenakosti.