Palestina v širši sliki
7. oktobra je palestinska politična stranka in vojaško gibanje Hamas na vseh mogočih frontah (po zraku, morju in na kopnem) izvedla nenaden napad na izraelske civilne in vojaške objekte v bližini meje med Gazo in ostalim okupiranim območjem pod nadzorom Izraela. Ubitih je bilo okoli 1400 ljudi, 4500 pa jih je bilo ranjenih. V »zameno« so se izraelci maščevali z brutalnim obstreljevanjem Gaze, ki je do zdaj porušilo 11 mošej in 7 cerkva. Na udaru je še zdaj predvsem civilna infrastruktura. Izrael je izvedel 59 napadov na zdravstvene objekte (poškodovanih je 17 bolnišnic), zadetih pa je bilo tudi 178 izobraževalnih institucij. Vsaj 30 odstotkov vseh stanovanjskih poslopij je bodisi uničenih, bodisi neprimernih za bivanje, ali pa lahko do zmerno poškodovanih. V izraelskih napadih je zaenkrat umrlo več kot 5000 ljudi, ranjenih pa jih je okoli 15.000.
Zakaj narativa o nedolžnem Izraelu, ki se bojda brani pred terorističnimi, islamističnimi hordami teroristov ne vzdrži? Palestinci se stalno in vse od leta 1948, ko je Izrael nastal kot kolonialistični projekt ameriškega in britanskega imperializma soočajo z razmerami, ki spominjajo na nacistično genocidiranje vsega negermanskega med drugo svetovno vojno. Od nastanka Izraela so Palestinci izgubili že 85 odstotkov svoje zemlje. Proces deindustrializacije in militarizacije jih je obsodil na življenje životarjenja in stalno prisotnega strahu pred možnostjo maltretacije s strani prišlekov, aretacije in smrti. Zionisti stalno kradejo in zastrupljajo obdelovalno zemljo Palestincev, v njihove rezervoarje pitne vode mešajo cement, družine pa iz poseljenih območij razganjajo z uporabo raznoraznih nevarnih in prepovedanih plinov, tudi eksperimentalnih kemikalij.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je takoj pohitel, da bi Hamasove napade izkoristil za implementacijo »dokončne rešitve« Palestinskega vprašanja. Po nekaj dneh nejasnosti se je izkristaliziralo, da je izraelski cilj je aneksija vsaj 50 odstotkov teritorija na območju Gaze. Rezultat kaotičnega obstreljevanja Gaze niso zgolj smrtne žrtve, ki nekajkrat presegajo število pobitih s strani Hamasa, ampak tudi vsaj milijon razseljenih, ki po palestinskem dogovoru z Egiptom in z vzpostavitvijo humanitarnega koridorja, derejo v tamkajšnjo državo. Egiptovski minister za zunanje zadeve Sameh Shoukry je medtem zahodnim oblastem zabrusil, da država verjetno ne bo mogla sprejeti vseh beguncev: »Hočete, da vzamemo milijon ljudi?" No, poslali jih bomo v Evropo. Če vam je tako mar za človekove pravice – jih sprejmite!«
Iz Egipta v Palestino prihaja tudi humanitarna pomoč, saj je Izrael popolnoma prekinil z dobavo elektrike, vode in goriva več kot 2 milijonoma ljudi. Izrael s tem neposredno krši mednarodno humanitarno zakonodajo Združenih narodov, po kateri imajo vsi udeleženi v konfliktu pravico do zadovoljevanja temeljnih potreb. Še več: Netanjahu je izjavil, da Izrael ne bo pomagal pri organizaciji humanitarnih konvojev, »nenajavljene« prihode potrebnih zalog pa bo poskušal celo preprečiti.
Izraelski napadi na civilne tarče so tako brezsramni, da se še raznorazni novinarji iz zahodnih medijev na tleh Gaze pritožujejo, da je poročanje o situaciji izjemno oteženo, če ne skoraj nemogoče. Novinarji iz zahodnih medijev, npr. CNN in BBC tožijo še o temu, da je njihovo poročanje deležno tudi ekstremne cenzure. Mediji pri pokrivanju palestinskega konflikta igrajo dvojno vlogo. Veliko jih kljub pritiskom preprosto več ne more skrivati, kaj se dogaja v Gazi, zato še kar dosledno poročajo o vojnih zločinih zionistov. Spet drugi mediji pa trobijo v rog naših prodanih evropskih in ameriških politikov, ki blebetajo o pravici Izraela do samoobrambe. Menim, da velika večina prebivalcev zahodnih država vidi čez prste te propagande, na kar kaže masovno število protestov, ki so se vneli v podporo Palestini. Mitu o nedolžnosti Izraela verjame le peščica karieristov in brezhrbteničnih politikov znotraj vladajočega establišmenta, ki si želijo pridobiti plus točke pri svojih globalističnih gospodarjih.
Zanimivo je v luči intenziviranja palestinskega konflikta gledati spremembe na področju širših geopolitičnih premikov. V prvih 11 dneh izraelskih operacij v Gazi so se dohodki štiridesetih največjih ameriških vojaških firm povečali za vrtoglavih 55 milijard dolarjev, medtem, ko so zaradi čedalje bolj ošibljene in zastale ukrajinske protiofenzive te firme v štirih mesecih izgubile 58 milijard dolarjev. V vrstah ameriške elite se porajajo čedalje večji dvomi o podpiranju Ukrajine. Predvsem zato, ker se je izkazalo, da darovane finance zaradi visokih stopenj korupcije rade končajo v žepih raznoraznih zasebnikov, namesto da bi služile cilju uspešnega boja proti Rusiji. Tudi poslano orožje se neredkokdaj znajde na črnem trgu ali pa na drugih kriznih žariščih po svetu, denimo v rokah džihadistov na območju Sahela. Amerika ima, skratka, v kvazi demokratičnem Izraelu bolj trdnega zaveznika od Ukrajine, ki sploh ni članica NATA, povrh vsega pa se spoprijema še z notranjepolitičnimi omejitvami.
Po poročilu Stockholmskega inštituta za raziskovanje mednarodnega miru, naj bi med leti 2018 in 2022 99 odstotkov vsega uvoženega orožja v Izrael izhajalo iz Nemčije in Amerike. Amerika predstavlja največji, levji delež teh uvozov, v višini 2 milijardi dolarjev v omenjenem obdobju (79 odstotkov vsega orožja). Zaskrbljujoče je, da se od okoliških držav najdejo tudi kolaboranti z genocidnim zionizmom. Bahrain, Združeni arabski emirati in Turčija so vsi na listu njegovih donatorjev orožja, čeprav bi se posamezne islamistične skupinice iz teh držav sigurno borile na strani Palestine.
Načeloma pa so vse okoliške arabske države z izjemo kakega Jordana na strani Palestine. Libanonska Hezbola je zagrozila, da bo posredovala z vojaško invazijo, v kolikor bodo zionisti prečkali mejo z Gazo. Sirija ima skupaj z Palestino v Izraelu skupnega sovražnika, saj Izrael redno bombardira tudi na sirijskem ozemlju. Velik zaveznik Palestine je tudi Iran, ki ji pomaga že leta. Že več kot 5 milijonov irancev se je na posebni spletni strani prijavilo zato, da bi postali prostovoljci v vojni proti Izraelu.
Vkolikor bi se Izrael znašel v neposrednem konfliktu z Sirijo, Libanonom, Iranom in morebiti še Irakom (ravno z zionističnim vdorom v Gazo), mislim, da lahko pričakujemo še dodatno zaostrovanje odnosov med Rusijo, Kitajsko (torej, nezahodnim svetom) in Ameriko. Kako bi to izgledalo mi še ni jasno. Poleg ekonomskega osamosvajanja nezahodnih držav (na to osamosvajanje piha ravno zahodno podžiganje trgovinske vojne z Rusijo in Kitajsko) od ameriške neoliberalne hegemonije je sicer malo verjeten scenarij odprtja kakšne nove bojne fronte, na primer, z ameriško okupacijo Tajvana. To bi ameriško vojno industrijo, ki trenutno že itak poka po šivih, osiromašilo še bolj.
Palestinsko vprašanje lahko reši le Izraelska dekolonizacija Zahodnega brega in Gaze. Da pa bi se to zgodilo bi Izrael moral normalizirati odnose z Palestinsko avtoriteto in priznati model obstoja dveh države: neodvisne Palestine in varnega, od ameriškega vpliva neodvisnega Izraela.