Proti trockizmu

Jasno je, da je Trocki s svojim dvoumnim konceptom permanentne revolucije opustil dialektično mišljenje in se zarotil proti edinemu pravemu Leninovem nasledniku, Josifu Stalinu. Nekoč sposoben orator in organizator Rdeče armade je po Stalinovem prevzemu oblasti razkril svoje maloburžujske korenine in voditelja poskušal diskreditirati na vsak način. Češ, da je bil tiranski zatiralec.

Medtem, ko je bilo Stalinu jasno, da je revolucija v Nemčiji propadla, zahodni imperializem pa se je po koncu 1. Sv. Vojne še naprej pripravljal na obračun s sovjetskim socializmom, zato je bila za učinkovito obrambo pred sovragi potrebna hitra industrializacija in oborožitev, je Trocki prerastel v patetičnega nergača, ki je v teh poskusih videl Stalinove poskuse utrjevanja oblasti. Zgodovina je pokazala, da se je Trocki motil. Stalin ni samo premagal nacifašistične grožnje ampak z dvigi življenjskih standardov hkrati opolnomočil sovjetski delavski razred in dodobra likvidiral njegove liberalne sovražnike, ki jih je pozneje rehabilitiral revizionistični Hruščev. Saj vemo, kako je zaradi teh ljudi na koncu dneva svojo pot končala Sovjetska zveza.

Trockizem je skozi leta postal na pogosto sprejeta ideologija predvsem pri predstavnikih zahodne levice. Raznorazni idealistični misleci, filozofi in akademiki so v Trockijevih nazorih videli legitimacijo lastnega intelektualnega "poslanstva". Torej svobodnjaške kulturne politike. Tako pravzaprav ne preseneča, da so te narcisoidneži po koncu 60. In 70. Let, ko je bilo jasno, da je njihova predraga revolucija propadla, postali stekli imperialistični neokonzervativci, ki so goreče pričeli zagovarjati ameriški intervencionizem proti realnim socializmom. Češ, za propad te revolucije naj bi bili krive toge birokratske oblasti teh sistemov, ne pa sam imperializem, ki jih je ekonomsko in politično oblegal vse od njihovega nastanka.

Prava revolucionarna teorija vedno temelji na upoštevanju konkretnih družbeno zgodovinskih razmer in geopolitične realnosti. Revolucija se nikoli ne rodi iz nič in nikoli ne poteka brez madežno ampak je proces postopnega spreminjanja okoliščin skozi intenzifikacijo razrednega boja. Trockizem na koncu dneva zdrsne v poveličevanje imperializma zato, ker se ne ukvarja z aktualnimi razmerji moči, ampak se zateka v fetišiziranje nemogoče podobe kvazi svobodnega proletariata.