Recenzija dokumentarca Sarajevo safari

Slovenci smo nedavno slavili 32. Dan samostojnosti in enotnosti, ko smo se odločili, da želimo zaživeti v lastni, od bojda avtoritarnega in represivnega jugoslovanskega socializma neodvisni in demokratični državi.  Na pehanje samoupravljalnega socializma so se različne republiške elite odzvale različno. Medtem, ko so birokrati, kot je bil Slobodan Miloševič, vztrajali na centralizaciji partijskih struktur, se je hrvaška, bosanska in slovenska nacionalna buržoazija hotela s podporo zahodnih sil, kot sta bila Nemčija in Vatikan, znebiti srbske nadoblasti. Slovenci smo tekom osamosvajanja kot najbolj homogen narod  “potegnili ta kratko”, in so se naši fantje v boju proti JNA vrnili domov v pičlih desetih dneh, težko pa to rečemo za naše južne brate in sestre. Zaradi verske in etnične raznolikosti Socialistične republike Bosne in Hercegovine so se srbi, hrvati in bosanci spustili v boj, da zaščitijo ljudi v spornih teritorialnih enklavah. Vnel se je po drugi svetovni vojni verjetno najbolj srdit konflikt, ki zaradi nebroja vojnih zločinov in podobnih okrutnih svinjarij še danes odpira vprašanje “zakaj?”. Čemu je bilo vsega tega potrebnega?

V preteklosti se je seveda že na veliko poročalo o srebreniškem genocidu, ali pa denimo, o sistematičnemu uničevanju bosanske civilne infrastrukture.  Lansko leto izšli dokumentarec Sarajevo Safari slovenskega režiserja Mirana Zupaniča, pa nas je ponovno vrnil na ceste in ulice balkanskega Jeruzalema, kjer je iskal priče in žrtve še ene, malo manj raziskane in medijsko nekoliko zapostavljene hudobije, ki jo je porodil klavski primitivizem medvojnega obdobja. Tekom obleganja Sarajeva so posamični odredi milic bosanskih srbov, pod poveljstvom jugoslovanske vojske, v “prostem času” fušali tako, da so premožnim vojaerskim bogatunom iz tujine omogočali, da se injicirajo z dozico adrenalina, na katerega so do tedaj na manj intenziven način orgazmirali, ko so vojno spremljali preko ekranov v udobju svojih buži foteljčkov. Tujske legije in podobni kvazi dobrovoljci so v zavetju zapuščenih sarajevskih stavb svoje temne psiho fantazije za male pare izživljali s snajperiranjem mimoidočih civilov, če pa so se odločili izprsiti še malo bolj, so jim celo omogočili s havbico izstreliti kakšno granato ali dve. 

Zupaničev dokumentarec rdečo nit plete na dveh ravneh. Da bi na splošno zadel depresiven vajb vojne, se opira na arhivske posnetke. Te so nastajali v obdobju obleganja Sarajeva med letoma 1992 in 1996, footage pa sta režiserju priskrbela direktor fotografije Božo Zdravec in producent Franci Zajec, ki sta bila takrat tudi vojna novinarja. Poleg tega Zupanič pred kamero pokliče še štiri priče, posredno ali pa neposredno vpletene v fiasko. Pretrese nas srhljivo izpovedovanje para, ki je leta 1995 ob pohajkovanju po mestu zaradi snajperskega metka izgubil enoletno hčerko. Eden izmed preživelih, nekdanji študent fizike, v podobnem strelskem incidentu opiše svoje bližnje srečanje s smrtjo. Kljub preživetju je zaradi incidenta namreč ohromel. Poleg opisanih izpovedi, ki od gledalca terjata predvsem čustven odziv in empatiziranje, se Zupanič poskusi poglobiti tudi v strukturo delovanja te ekonomije smrti. Pri tem mu pomaga anonimni bivši operativec za eno izmed jugoslovanskih obveščevalnih služb v 1980., ki pripoveduje, kako ga je ob začetku osamosvojilne vojne na safari osebno povabil nek znanec iz srbske vojske. Potem pa imamo tu še analitika bosanske vojske. On nam pove, da je nekoč o safariju slišal iz ust ujetega srbskega vojaka. 

Do obravnavanega fenomena se dokumentarec v prvi vrsti skuša opredeliti predvsem na psihološki način. Zupanič s pomočjo prič odpira vprašanje človeške zlobe in problematizira osebnost, poreklo in še kako spremenljivko, ki bi lahko vplivala na obnašanje vpletenih v grozodejstvo. Tako izvemo, da so se nad sarajevčani znašale predvsem tujske legije, točneje, premožni voaerji, verjetno naveličani dolgočasnega spremljanja vojne od daleč. Profil teh sadističnih priviligerančkov pa nas nehote žene tudi v bolj makro ekonomske in politične premisleke. Predvsem nam daje za misliti o kapitalistični ekonomiji smrti, ki je vedno temeljila na hipertrofiji vojaško industrijskega lobija in posledičnemu netenju vojna, to početje pa je spremljalo nacionalistično in propagandno, ali pa samo medijsko kurčenje ter napihovanje, ki je s poplavo kontradiktornih informacij in hladnokrvnim poročanjem uspešno objektiviralo žrtve konflikta. Žrtve vojne predvsem v zahodni propagandni in medijih figurirajo kot totalni nebogljenci, obenem pa v poplavi šovinistične in imperialistične vojne propagande figurirajo kot tujek, nad katerim bi se iz čistega ideološkega fanatizma znesli rasist, ki si to lahko privoščijo. 

Gledalci, ki od Sarajevo safarija pričakujejo kakšno bolj poglobljeno geopolitično analizo ali pa vsaj raziskovalni novinarski ton bodo razočarani. Film se v svojih pičlih 75 minutah na niti enem mestu ne vpraša o kontesktu oziroma vzrokih nesmiselnega nasilja, ki ga je porodila vojna pri naših južnih sosedih. Dejstvo je, da razpad jugoslovanskega socializma in grozodejstvo, ki je sledilo, ni bilo nekaj neizogibnega. Jugoslovanski socializem je po smrti Maršala Tita, v resnici pa že prej zaradi birokratizacije in tehnokratizacije partijskih struktur, pehal v čedalje večjo krizo. Zaostrene ekonomske in politične razmere so na cesto pognale razočaran delavski razred in proletariat, ki se ni upiral proti ideji socializma, ali pa proti njegovim dosežkom, ampak predvsem proti neutemeljenemu oportunizmu nove partijske nomenklature kot glavnemu krivcu padajočih življenjskih standardov.  Te birokratske elite so, seveda ob pomočji tujih intervencionistov,  z netenjem etnonacionalistične in ksenofobne propagandne uspešno razveljavile intenziviran razredni boj in ga prikazale skozi partikularizirano prizmo interesov posameznih republik.

Pri netenju nacionalističnih sporov in novačenju borcev so se republiške elite opirale na “profesionalizem” kriminalcev in ostalih psihopatov pod krilom policijsko- obveščevalnih služb. Omenjeni akterji so sploh po razpadu juge na mastno služili z izvajanjem atentatov, trgovino z drogami in so bili dokazano udeležni tudi pri neštetih pobojev civilistov. A Zupanič se tekom svojega dokumentarca, recimo, da zaradi nedostopnosti informacij in poklicnega rizika, poleg opiranja na govorice iz ust dveh prič, ne poglablja zares v bolj natančno razkrivanje struktur, ki so omogočale safari. Kdo je stal zares za vsem tem? Je bila ta trgovina s smrtjo organizirana čist naključno in tako rekoč prostočasno, ali pa so bile v njo udeležene glave na samem vrhu korumpirane srbske politike? Mogoče celo kake glave tujih imperialistov?

Dokumentarec Sarajevo Safari odpira pomembne teme in vprašanja. Z izborom arhivskih posnetkov in pričevanj nas opominja, da ne smemo pozabiti na grozote, ki so jih morali iz dneva v dan neupravičeno prenašati ljudje, s katerimi smo nekoč, kot bratje in sestre zedinjeni stali pod trikolorko z rdečo peterokrako zvezdo. Po drugi strani pa nam Zupanič s površinskostjo in ogibanjem politični analizi, niti ne daje zares namigov, kje sploh začeti, da bi bilo to nekoč spet mogoče.