Še več razlogov, zakaj Rusija NI imperialistična sila
Koncept imperializma je v svojem delu iz leta 1917 prvi utemeljil Vladimir Lenin. V svojem času je opazoval, kako se je kapitalistični način produkcije spreminjal v monopolno silo maloštevilnih držav, ki si v okviru sistema kolonialnega izkoriščanja podrejajo šibkejše akterje. Lenin je prepoznal 5 glavnih značilnosti imperializma:
1. Koncentracija produkcije in ja dosegla tako visoko fazo, da so nastali monopoli.
2. Spojila sta se finančni in industrijski kapital, ki sta ustvarila finančno oligarhijo.
3. Glavna prioriteta kapitalistov je postalo izvažanje kapitala na račun izvažanja materialnih dobrin in blaga.
4. Onkraj nacionalnih meja so se formirale mednarodne monopolne združbe
5. Največje kapitalistične velesile so si razdelile teritorij celega sveta.
Kje po naštetih točkah stoji Rusija?
Podobno kot ostale države BRICSA, tudi Rusija glede na razvitost in delež celotnega BDPja stopica za tradicionalnimi imperialističnimi državami, ki jim načeluje ZDA. Ruski BDP predstavlja petino velikosti ameriškega.
Na Forbesovi listi največjih 2000ih korporacij na celem svetu, glede na njihovo vsoto vseh prodaj, profitov in sredstev, lahko zasledimo največ 4 ruska podjetja. Vrednost 25 glavnih ruskih korporacij in podjetij skupaj šteje okoli 568 milijard dolarjev, kar je okoli odstotek in pol vrednosti vseh ostalih največjih korporacij na svetu. Nizka je tudi ruska produktivnost dela, ki predstavlja okoli 36% deleža ameriškega nivoja. Manjša je celo od nemške produktivnosti dela.
Rusija letno izvozi za 139 milijard dolarjev raznoraznih dobrin, kar je zgolj odstotek vse svetovne proizvodnje. Za imperialistične države je značilno, da izvažajo sofisticirane dobrine sekundarnih in terciarnih, finančnih dejavnosti. Nacije pod škornjem imperializma se ponavadi usmerjajo v izvoz primarnih surovin, po cenah, ki jih določajo države imperialističnega centra. Te dobrine se nato izvažajo ravno v te države. Rusija je na lestvici držav z največjo ravnjo izvoza šele na 17 mestu, dejansko za Mehiko, Združenimi arabskimi Emirati in Singapurjem. Po podatkih Svetovne banke ugotovimo, da je 82% ruskih izvozov ravno primarnih surovin, kot je na primer nafta, plin, kovine, voda in papir. Ali pa vrednostni kamni. Vzorci ruskega uvažanja in izvažanja dobrin se nikakor ne ujemajo z delovanjem imperialističnih držav, ampak z modelom semi periferne države tretjega sveta, ki izvaža poceni primarne resurse in se opira tuje uvoze visoko tehnoloških izdelkov. Rusija letno izvozi za nekaj več kot 6.5 milijard takšnih izdelkov, in se zato nahaja šele na 31. mestu na listi izvoznikov visoko tehnoloških izdelkov.
Kako je Rusija odvisna od izvozov primarnih resursov, kot so plin ali pa nafta, je lepo vidno iz njenega nekdanjega razmerja z Ukrajino. Rusija in Ukrajina sta po razpadu Sovjetske zveze več kot dve desetletji vzdrževale prijateljske odnose. Od leta 1991 do 2015, ko se je pričela vojna, je Rusija nastopala kot največji tržni partner Ukrajine. Številna velika podjetja v obeh državah so bila povezana preko monopoliziranih dobavnih verig. V tem odnosu med državama ni bilo nič izkoriščevalnega, saj sta bili obe strani udeleženi v enakovredni, pošteni menjavi visoko vrednih dobrin. Če bi Ruski kapitalisti delovali imperialistično bi poskušali na ukrajinskih trgih spodbiti lokalne proizvajalce. Z neposrednimi investiranjem v Ukrajino (teh investicij je v resnici zelo malo), bi rusi prevzeli glavne vire ustvarjanja vrednosti, na primer, ravno z črpanjem naravnih resursov iz države. A to se pač ni dogajalo.
Ostane nam še preučitev obnašanja ruskega finančnega kapitala. Eno izmed orodij tega kapitala so banke. Če pogledamo listo stotih največjih in najbolj vplivnih bank na svetu, ima Rusija na njih skupaj eno banko, na 66. mestu. Tudi ruski trusti so slabo zastopani med največjimi korporacijami, vse skupaj posedujejo manj kot dva odstotka celotnega tržnega deleža. Ruski izvoz kapitala je medtem dovzeten, a se večinoma dogaja v obliki leta kapitala v davčne oaze na Cipru ali pa britanskih deviških otokih. Skupaj Rusija poseduje za 0.7% celotnega svetovnega finančnega kapitala, kar je daleč za ZDA, ki ima 31% delež tega kapitala, ali pa Kitajska, ki ima 10% delež.
Kjer se zares pokaže premoč ruske države je na področju vojske. Ruski izvozi orožja letno predstavljajo 22 odstotni delež skupne vrednosti 32 milijard dolarjev. Njena vojska je druga največja na svetu. Po drugi strani pa ruska intervencija v tujih državah na primer, Jugoslaviji, Gruziji, Ukrajini in Siriji ni zares motivirana s strani gona po dobičku in zaseganju naravnih resursov. Rusko vojaško posredovanje je omejeno na kontriranje ekspanzionizmu NATA, ki predvsem v Ukrajini in Gruziji, kjer živi dovzetna, napadena ruska manjšina. Rusija prav tako ne izvaja neštetih pučev in barvnih revolucij po svetu, kakor to počnejo zahodne vlade.
Ruska buržuazija nima materialne podlage za igranje na karto ekspanzionizma, saj ima na svojem ozemlju vse, kar potrebuje. Posledično ne želi tekmovati z zahodnimi imperialisti in prevzemati njihovih trgov, ali pa ošibiti njihov vpliv na preostali svet. Cilj Putinove invazije Ukrajine torej ni pridobitev novih trgov, ampak ohranitev svetovnih razmerij moči pred NATO ekspanzijo, tako, da lahko Rusija igra vlogo od zahoda nevtralnega igralca.