Spolnega dela ne bi smeli poveličevati, niti kriminalizirati

Glede narave spolnega dela (po angleško t.i. »sex work«) se na levici načeloma krešeta dva tipa mnenj.

Eno mnenje v tradiciji radikalnega feminizma se je v duhu seksualne revolucije formiralo tekom 60. let prejšnjega stoletja in spolno delo obravnava skozi prizmo ideologije in individualne psihologije, s pomočjo avtorjev, kot sta denimo Freud ali pa Claude Levi-Strauss. Subjekt je tu podrejen skupku napisanih in nenapisanih pravil, ki posameznikovo (že vedno) seksualizirano naravo podrejajo patriarhatu, temelječemu na normativnem horizontu heteroseksualnosti. Iz tega izhaja predpostavka, da so ženske, skupaj z ostalimi marginaliziranimi družbenimi skupinami neortodoksne spolne usmerjenosti žrtve patriarhata zaradi svoje ženskosti (kakorkoli si že predstavljamo pod tem samostalnikom) oziroma zaradi seksualne deviantnosti. Radikalne feministke zavračajo analize ekonomskih plati spolnega dela v prid golega opozarjanja na kulturno zapostavljenost žensk. V spolnem delu vidijo bodisi demona moške nadvlade ali pa sredstvo, s pomočjo katerega ženske ponovno pridobijo nadzor nad svojimi telesi. Liberalne feministke in feministke izbire rade parodirajo naokoli z gesli kot so »moje telo, moja izbira« ali pa »kdo si ti, da mi boš govoril kaj naj počnem z mojim telesom?«. Po tem prepričanju je spolno delo zgolj še ena izmed popolnoma legitimnih oblik posameznikovega načina služenja kruha.

A prostitucija ni zares izbira, če vzamemo v obzir, da je večina žensk, udeleženih v »umetnosti« spolnega dela revežev, ki z podplačanim delom v potilnicah tretjega sveta ne zaslužijo dovolj niti za golo preživetje. Predstavniki in predstavnice marksističnega feminizma z materialno analizo razmer v svetu spolnega dela razkrivajo skriti kotiček delovanja te industrije. Podobno kot vse ostale dejavnosti pod kapitalističnim načinom produkcije, tudi trgovina z belim blagom in spolna industrija funkcionirata tako, da generirata presežno vrednost. Spolno delo je torej oblika blaga, ki pomaga vzdrževati mrežo ekonomske eksploatacije žensk: kriminalizacija ali pa vsaj omejitev njihove dejavnosti ne bo nujno vodila v osvoboditev, v kolikor se ne bodo nazvale posledice pavperizacije, glavnega modusa operandi kapitalizma. Slabši delovni pogoji in nižje plače v primerjavi z moškim spolom so glavni faktorji, zakaj se posebej revne ženske odločajo, da bodo kruh služile s prodajanjem svojih teles.

Zanimiv je Engelsov pogled na zgodovino nastanka spolnega dela. Po Englesu je v primitivnih, nabiralskih družbah prevladovala enakovrednost med obema spoloma. Obstajala je zgolj elementarna oblika delitve dela, ki so jo pogojevale razlike v biologiji: ženske so bile zadolžene za dojenje otrok, moški pa za lov. Vloga ženske pa ni bila zamejena zgolj na dom in vzgojo otrok, saj so pogosto odhajale na nabiranje hrane. Takšen primitiven, prazgodovinski »komunizem« je bil predvsem posledica ekstremnih razmer, s katerimi so se ljudje soočali zaradi nizke produktivnosti dela in odsotnosti presežne vrednosti. Na prvem mestu je bilo predvsem preživetje.

Razmere so se spremenile z nastopom Neolitika. Tehnološki razvoj je pripeljal do sistematičnega kultiviranja živine in poljedelstva. Človeštvo je z kmetijstvom in živinorejo končno lahko sprovedlo presežek hrane, ki ga je v obliki blaga prodajal na trgu. Ker sta bila kmetijstvo in živinoreja dejavnosti, v katerih so bili večinoma udeleženi moški, so zdaj oni imeli zadnjo besedo pri upravljanju z premoženjem: prenesti so ga hoteli predvsem na svoje (moško) potomstvo, seveda na račun žensk, katerih vloga se je reducirala na materinstvo ali pa suženjstvo. Nuklearna družina je ženski izmaknila sredstva za preživetje, po drugi strani pa jo je obsodila na monogamijo.

Menim, da nam tako marksistične kot radikalno feministične teorije ponujajo orodja za adekvatno analizo fenomena spolnega dela. Poglejmo si relevantno statistiko. Po podatkih iz leta 2016 se ugiba, da naj bi se z prostitucijo preživljalo okoli 42 milijonov ljudi, od tega 80% žensk. Starost prostitutk se večinoma giblje od 13 do 25 leta. Veliko jih torej sploh ni polnoletnih. Kar pa je še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je 90% vseh teh žensk odvisno od zvodnika, torej osebe moškega spola, ki je odgovorno za varnost in plačilo svojih »zaposlenih«, za povezovanje z potencialnimi klienti in ostalimi »administrativnimi« opravili. Zvodniki so paradigmatski primer kapitalističnih šovinistov. Potencialne zaposlene poskušajo novačiti v nočnih klubih, barih, na internetu in celo na raznoraznih šolah: razkazujejo jim svoje premoženje in jim obljubljajo mastno plačilo. V primeru, da se dekle odloči, da ne bo več delalo za zvodnika, jo ta poskuša kaznovati z psihičnim manipuliranjem (poniževanjem in neizplačevanjem denarja) in celo fizičnim nasiljem. Pogosti so tudi umori žensk. Kot lahko torej vidimo bedne materialne razmere silijo ženske za delo v industriji, kjer večinoma kraljujejo nasilneži in psihopati, ki si od spolnega dela obetajo mastne zaslužke. Vsako leto spolna industrija obrne za 180 milijard dolarjev.

Opozorimo še na pornografijo. Zaradi širjenja dostopnosti interneta, je dandanes človek le klik miške stran od strani kot so Xvideos ali pa Pornhub, kamor se dnevno steka na tisoče (da ne rečemo milijone) nepreverjenih vsebin. Te neredko prikazujejo akte spolnega občevanja z nepolnoletnimi ali pa žrtvami trgovine z belim blagom. Algoritem za brisanje videov, ki kršijo politiko podjetij za pornografske vsebine, preprosto ne more dohajati vsemu ilegalnemu materialu, ki se steka na medmrežje. Prav tako ni garanta da nekaj, kar je bilo odstranjeno, ne bo spet pojavilo v nekem drugem kotičku interneta.

Pornografija (in z njo povezana industrija) ni škodljiva zgolj za udeležene ampak tudi za konzumente. Podobno kot raznorazne substance tudi gledanje pornografskih vsebin izzove nenaravne nivoje sproščanja dopamina v možganih. Ta nevrotransmiter je odgovoren za občutek ugodja pri hranjenju ali pa pri spolnem občevanju. Gledanje pornografije podre dopaminsko ravnovesje, zato njeni konzumenti trpijo za depresijo, anksioznostjo, in čedalje višjo toleranco, potrebno za stimulacijo, zato posegajo po čedalje bolj ekstremnih, prepovedanih vsebinah, na primer prikazih pedofilije itd.

Zakaj legalizacija spolnega dela še ne vodi nujno v osvoboditev žensk? Ravno zato, ker za spolnimi delavkami stoji sistemska mašinerija, ki si prisvaja sadove njihove dejavnosti. Z dekriminalizacijo spolne industrije raznorazni zvodniki, prekupčevalci z človeškimi telesi in veliki kupci (skratka, navadni kriminalci) postanejo legitimni poslovneži, ki se lahko polnopravno poslužujejo izkoriščanja svojih zaposlenih. Praksa nas uči, da države kot so denimo Nova Zelandija, Danska ali pa Nizozemska, ki so sprejele ukrep dekriminalizacije komercialnega seksa trpijo za višjimi nivoji trgovine z belim blagom, zvodnikovanjem in ostalimi oblikami nasilja nad ženskami in zlorabami otrok. 

Po drugi strani nas lahko skrbi tudi pretiran nadzor nad sivim podzemljem spolnega dela. Predvsem kriminaliziranje samih izvajalcev bo vodilo zgolj k hipertrofiji zaporniškega kompleksa, ne pa k dejanski emancipaciji žensk. Edini pravi način, kako se zares zoperstaviti rasti spolne industrije je preko reševanja revščine in ustvarjanja dolgotrajnih delovnih mest za vse obubožanke, tako, da se lahko finančno osamosvojijo. Z izginjanjem poblagovljenosti počasi razblinilo tudi fetišiziranje ženskih teles, v katerih zaradi kapitalističnega slavljena dekadence in hedonizma vidimo zgolj sredstva za tešenje naših nagonov in želja. Šele z zamiranjem kapitalizma se bo, skratka, spremenil naš pogled na seksualnost in vrednost ženske, ki ni goli inkubator ali pa meso za prodajo.