V Nemčiji se rojeva patriotska levica

V Nemčiji je na pobudo nekdanje vodje poslanske skupine Levica, Sahre Wagenknecht, nastala nova stranka po imenu Zveza Sahre Wagenknecht- za razum in pravičnost. Wagenknecht v nasprotju s politiko vladajoče social demokratske stranke pod Olafom Scholzom zagovarja takojšnjo prekinitev dobave orožja ukrajinskim neonacistom in pa ukinitev sankcij Rusiji, ki po žepu najbolj tepejo ravno povprečnega nemca. S svojim levičarskim nacionalizmom Wagenknecht nasprotuje levoliberalni identitetni politiki v obliki teorije spola in LGBT ideologiji, prav tako pa naivnemu zagovarjanju nekontroliranih migracij, za katere utemeljeno meni, da so zgolj del večjega problema imperializma. Po robu se je postavila tudi eko fašistom, ki nas skušajo prepričati, da bo človeštvo preživelo samo, če bo z žrjetem črikov in brutalnim šparanjem zmanjšalo svoj ogljični odtis.

Danes je okoli 14% nemcev pripravljenih voliti za novo nastalo stranko na nemški levici. Sodeč po anketah, ki jih je opravil časopis Bild Am Sontag, Wagenknecht po splošni priljubljenosti samo za pičli odstotek zaostaja za Scholzovo social demokratsko stranko. Wagenknecht je prehitela tako Zeleno stranko kot Svobodne demokrate, ki z 12% in 5% glasov zaostajajo za njeno alianso.

Menim, da je prioritiziranje levih ekonomskih politik na račun brezveznega kolovratenja o identitetnih polemikah salonarskih liberalcev pravilna poteza. Cilj Wagenknecht je pritegniti politično aktiven del volilcev, ki so skozi leta opustili svoje upe v neoliberalno levico. Ta se je, ekonomsko gledano, pomaknila proti desni, ob hkratnem zagovarjanju karierističnih predpostavk barvnega liberalizma, najljubšega modusa operandi menedžerskega razreda spolnih in rasnih manjšin. Identitetna politika ni nič drugega kot trn v peti pravega delavskega, razrednega organiziranja. V prihodnje bomo videli, kako daleč bo stranka Wagenknecht zares šla. Zaenkrat bi jo vzporedil s stranko Smer slovaškega premiera Roberta Fica, ki je nedavno tudi dejansko zmagal na volitvah. Fico je prioritiziral reševanje materialne baze slovaške družbe, in se ognil gnilemu liberalizmu svojih nasprotnikov, vase zaverovanih "evro" malomeščanov.