Vir levoliberalne ideologije in njenega moralizma

Kulturno, maloburžujsko levičarstvo RŠ tokrat udriha po fenomenu mladih krščanskih moških, ki jih je Katoliška mladina pred malo več kot mesecem dni povabila na molitev rožnega venca na Kongresni trg (dostop do članka: https://radiostudent.si/comment/261600#comment-261600). Avtor članka, Matija Pohorec, govori, da je organiziranje te molitve poskus retradicionalizacije naše družbe. Udeleženci tega shoda, nevarni patriarhi in runkli iz podeželja so krvoločni teroristi, ki bodo odšli v sveto vojno proti muslimanom na bližnjem vzhodu in nas bodo ponovno popeljali v srednji vek in prepovedali istospolne zveze ter odpravili splav!

Ta članek je pač eklatanten primer vzvišenega, ateističnega maloburžujskega liberalnega levičarstva, ki se s svojim univerzalističnim kozmopolitizmom predstavlja kot toleranten razsodnik v zadevah kulturnega život, po drugi strani pa se zgraža nad lokalnim in prirodnim, se pravi tistim, česar ni mogoče integrirati v institucije humanističnega globalizma. Pustimo ob strani dejstva, da ustvarja fiktivne kategorije vernikov, podobno, kot marsikateri pripadnik RŠ inteligence zadnje čase bralce oziroma poslušalce posiljuje o anticepilcih in boomerskih "fenih" gotovinskega poslovanja.

Trenutna RŠ levica svoj obstoj utemeljuje na podlagi praznega moraliziranja o "desničarskih" kulturnih fenomenih namesto, da bi se lotila konkretne materialne analize teh fenomenov kot produktov družbenega, kolektivnega življenja. Lahko je versko ali še kako pripadnost označiti za plod zgrešene, fantazmatične ideologije, ki nima veze z realnostjo, malo težje pa je te pojave razlagati skozi prizmo razredne analize. Če smo tako odmaknjeni od realnosti kot liberalni levičarji, potem preprosto ne moremo razumeti, zakaj v času kapitalistične bastardizacije vseh kotičkov našega življenja, ljudje iščejo navdih v onstranstvu. Ali pa se v strahu pred izgubo družine, edinega safety neta, ki jih varuje pred pritiski anarhičnosti prostega trga, zatekajo v konzervatizem, na primer, v pozicije proti splavu in podobnem.

Levolibi se v iluziji svoje pravičniškosti raje smejejo "zabitim tradicionalističnim rightijem", namesto, da bi jih v okviru materialistične, populistične politike, zvabili na svojo stran. V resnici članki kakega Pohorca več povejo o "zarotniški" naravi samega levolib thinka kot pa o (dejanskem) fašizmu tradicionalistov in desničarjev. Ki v resnici sploh niso fašisti.

Kulturna, postmoderna liberalna levica je produkt vase zaverovanih akademikov in piflarčkev iz časa seksualne revolucije v 60. letih prejšnjega stoletja. LGBT akademiki, intelektualci nove levice so se distancirali od "ekonomskega determinizma" starejše generacije marksistov, ki so za razliko od teh piflarčkov dejansko prisostvali pri uspešni izvedbi revolucij, ki so emancipirale na milijone ljudi. Razni Soroši in Rockefellerji so kulturni, akademski zahodni levici odprli pipco zato, da bi nastopali kot ideološka protiutež bolj resnim levičarjem (na primer, marksističnim Črnim panterjem, Mladim patriotom ali pa obstoječim realsocializmom itd.). Te velike korporacije in akterji so LGBT in podobno ideologijo ravno zaradi vehementnega investiranja z lahkoto ponesli v mainstream, kjer danes z idealistično teorijo spola (, ki je prepričana, da je zgolj subjektivni občutek v tvoji glavi tisto, kar te dela v to, kar si) perejo možgane še malim otrokom.

Dvakrat bi se zamislil, kako je tale članek zgolj zrcalo avtorju in podobno mislečim