Volodomir Zelenski: od korputivnega biznismena zabavne industrije do še bolj koruptivnega političnega voditelja pod roko oligarha Igorja Kolomojskega.
Ko je pred enim letom počilo v Ukrajini, so raznorazni liberalni mediji tipa New York Times, NewsWeek, CNN, in mnogi drugi, pohiteli, da bi obsodili domnevno rusko agresijo. Paragon oziroma heroj, pravi borec proti »zloveščemu ruskemu imperiju in njegovemu carju Vladimirju Putinu« je pri tem čez noč postal do tedaj v mednarodnih vodah malo poznan predsednik Ukrajine, Volodimir Zelensky.
Zelensky je predsednik Ukrajine postal leta 2019. Takrat je z 73% glasov premagal Petra Poroshenka, ki je predsednikoval vse od leta 2014, ko je euromaidanska revolucija uspela spodnesti stolček demokratično izvoljenemu kandidatu Partije Regij, Viktorju Janukoviču. K izvolitvi Zelenskega so pripomogli korupcijski škandali Porošenka, ki je po diktatu Mednarodnega denarnega sklada sprejemal neoliberalne reforme in prispeval k padcu življenjskih standardov v državi.
Zelenskemu pa je izvolitev šla na roko tudi zaradi njegove vloge v popularni televizijski nadaljevanki Služabniku ljudstvu, v kateri kot srednješolski učitelj Griša nastopi kot borec proti koruptivni ukrajinski oligarhiji.
A malo manj znano je, kako je do vloge v tej televizijski nadaljevanki in posledičnega predsednikovanja Zelensky sploh prilezel. Ukrajinski predsednik se je namreč jeseni leta 2021, nekaj mesecev pred nastopom ruske posebne vojaške operacije, znašel na seznamu tako imenovanih Pandorinih dokumentov, v okviru katerih je na stotine raziskovalnih novinarjev iz celega sveta razkrilo »offshore« posle več kot 330 sedanjih ter nekdanjih politikov in javnih uslužbencev iz 91 držav.
Zelenski je leta 2003 z ožjim krogom njegovega sedanjega in nekdanjega političnega osebja, predvsem srednješolskih prijateljev, ustanovil podjetje Kvartal 95, namenjeno produciranju zabavnih televizijskih vsebin. Podjetje je z izdajanjem materiala za ukrajinske televizijske kanale, denimo za 1+1, kanal, ki je v lasti zloglasnega ukrajinskega oligarha Igorja Kolomojskega, lastnika medijskega konglomerata 1+1 Media Group, začelo šele leta 2012, ko je, vsaj po pričevanju Pandorinih dokumentov, odprlo verigo offshore podjetij na Britanskih deviških otokih in Cipru ter v Belizi.
V središču mreže teh offshore podjetij stoji Maltex Multicapital Corp, preko katerega so si Zelensky in ostale glave Kvartala 95 izplačevali dividende. Med deležniki Maltex Multicapital Corp. lahko na primer zasledimo brata Šefir, scenarista, ki sta zaslužna za kreacijo praktično vseh televizijskih hitov, v katerih se je pojavljal Zelenski (med drugim tudi za Služabnika ljudstva). Deležnik podjetja Maltex je tudi Ivan Bakanov, generalni direktor Kvartala 95, ki je od leta 2019 pa vse do leta 2022, ko ga je iz tega položaja razrešil prav bližnji prijatelj Zelenski, služil kot vodja Ukrajinske varnostne službe.
Za zanimivost: brez ustreznih kompetenc se je Bakanovem uspelo povzpeti na vrh največje in najmočnejše varnostne agencije v Evropi, ki se po velikosti meri z Zveznim preiskovalnim uradom, čeprav je Ukrajina šestnajstkrat manjša od ZDA.
Zelensky si je skupaj s svojo ženo Oleno lastil četrtino podjetja Maltex preko v Belizi registrirane firme, Film Heritage. Ko pa se je leta 2019 začel potegovati za mesto predsednika, je Zelenski preko firme Film Heritage prenesel svoje lastništvo Maltexa na neko drugo podjetje, pod vodstvom Serhija Šefirja, takrat bodočega glavnega pomočnika predsednika.
Zelenski se je tako distanciral od svojega offshore omrežja, ki bi lahko postala potencialna črna pika njegove predsedniške kandidature. Takoj po temu, ko so Pandorini dokumenti pricurljali v javnost, pa je obstoj svojega skrivnega utajevalnega imperija poskušal utemeljiti s sklicevanjem na obrambo pred domnevnimi pro-ruskimi silami, ki naj bi jih v Ukrajini zastopal že leta 2014 odstopli predsednik Janukovič.
Pandorini dokumenti nadalje razkrivajo, da sta bili dve podjetji offshore konglomerata Kvartala 95, uporabljeni za nakup luksuznih stanovanj v Londonu. Belizijsko podjetje SHSN Limited, katerega lastnik je eden izmed bratov Šefir, Sergij, je leta 2016 v višini več kot 2 milijona dolarjev na ulici Glentworth kupilo trisobno stanovanje, leta 2018, pa v višini 3,5 milijonov dolarjev še eno dvosobno na ulici Baker.
Andrej Jakovlev, producent in še eden izmed lastnikov Kvartala 95, je leta 2015, ko je eno izmed njegovih podjetij iz Britanskih deviških otokov zakupilo še eno tamkajšnjo podjetje, na območju Westminstrske opatije kupil apartma v vrednosti več kot 2 milijona dolarjev.
Zlata nit koruptivne mreže podjetij Kvartala 95 se vleče vse do ukrajinskega oligarha Igorja Kolomojskega in njegove banke PrivatBank. Vse od leta 2012, ko so se na televizijskem kanalu 1+1 pod lastjo Kolomojskeve Media Group začele pojavljati kreacije Kvartala 95, pa do objave Pandorinih dokumentov, je Kolomojski Zelenskyevi mreži offshore podjetij izplačal do 40 milijonov dolarjev.
Kako pa se je Kolomojski skupaj s svojo PrivatBank tega sploh lotil? Leta 2014 se je z euromajdansko revolucijo pričel še vedno trajajoč konflikt v Ukrajini. Ruski separatisti so po mesecih diskriminiranja, zastrahovanja in fizičnega nasilja s strani Kijevskih oblasti uspeli zavzeti številna pomembna mesta na vzhodu države in aneksirati Krim. Politični krizi je sledila tudi ekonomska, ki je bila deloma posledica že sicer splošne koruptivnosti in fiskalne neuravnovešenosti države.
V zameno za izboljšanje finančne in makroekonomske slike, je Mednarodni denarni sklad Ukrajinski centralni banki aprila 2014 odobril posojilo v višini 17 milijard dolarjev. Pogoj za odobritev pa je bila zaveza, da se bo Ukrajina še naprej borila proti ruskim separatistom na vzhodu države.
Vsaj v teoriji se je načrtovalo, da bo osebje Mednarodnega denarnega sklada skrbno nadzorovalo, kako se bo porabljalo izplačilo skoraj 3 milijard dolarjev Ukrajinski centralni banki v naslednjih petih mesecih.
V praksi pa so lokalne ukrajinske banke izbirale kar svoje revizorje. Ker je bila Kolomojskeva PrivatBank največja izmed teh bank, si je lahko obetala okoli 40 odstotkov deleža celotne pomoči.
Ukrajinski sodni sistem pri Kolomojskijevem špekuliranju s pridobljenim denarjem ni mignil niti s prstom. Tudi takratna pomočnica državnega sekretarja ZDA, Victoria Nuland, znana tudi kot arhitekta ameriškega vpliva v Ukrajini, ob bogatenju oligarha ni storila ničesar, čeprav se je agresivno zavzemala za menjavo Janukovičevega režima s Porošenkom, ki je znan nasprotnik Kolomojskega.
Medtem je ameriško zunanje ministrstvo naprej preganjalo ostale ukrajinske oligarhe, na primer Dmitrija Firtaša, ki je gojil tesne vezi z Janukovičom.
Po poročilu ameriškega ministrstva za pravosodje, izdanem lansko leto januarja, naj bi si Kolomojski med leti 2008 in 2016, v okviru masivne ponzijeve sheme, nagrabil za 5.5 milijard dolarjev posojil in kreditov. Za primerjavo je ta vsota denarja takrat predstavljala 5 odstotkov celotnega BDP-ja Ukrajine.
Poročilo navaja, da je Kolomojski ilegalno pridobljene finance pral preko niza bančnih računov navideznih podjetij, odprtih pri ciprski podružnici PrivatBank. Potem pa je te finance preko mreže podobnih podjetij pod imenom Optima, investiral v milijone dolarjev vredne nepremičnine, industrijske obrate in biznise po celi ZDA.
Del tega denarja pa je seveda poniknilo v mutne posle offshore konglomerata produkcijske hiše Kvartala 95, ki je v času Kolomojsikjeve ponzijeve sheme imel redne stike z oligarhovo PrivatBank.
Ko se je leta 2016 Ukrajinska nacionalna banka pod Porošenkom odločila, da bo nacionalizirala PrivatBanko, s tem pa breme več milijard dolarjev vrednega bailouta prenesla na ramena ukrajinskih davkoplačevalcev, je Kolomojski pričel z načrtovanjem svojega maščevanja.
Že istega leta se je na ukrajinskih zaslonih odvrtela prva sezona serije Služabnik ljudstva, ki je Zelenskemu zagotovila kandidaturo na predsedniških volitvah leta 2019. Lahko ugibate, kdo mu je kandidaturo financiral.