Vse najboljše, Mao Cetung!

Na današnji dan leta 1893 se je rodil kitajski komunistični državnik Mao Cetung. Maa imamo lahko upravičeno za očeta moderne Kitajske države. Njegov čut za politično organiziranje, propagiranje populističnih idej in vodenje gverilskega načina vojevanja, je kitajskim komunistom v prvi polovici 20. stoletja izbojeval tako vojno proti genocidnim Japonskim napadalcem, kot proti nacionalistični stranki Kuomintang, ki onkraj čislanja parlamentarne demokracije in kapitalističnega sistema ni bila sposobna odgovoriti na socialno vprašanje obubožanih kmečkih množic.

V 60. letih 20. stoletja je Mao z pričetkom t.i. Kulturne revolucije sprožil neusmiljen boj proti kompradorskim elementom znotraj kitajske buržuazije, finančno in ideološko pa je podprl tudi anti-imperialistična gibanja in stranke vsepovsod po svetu. Kulturna revolucija sigurno ni bila brez nepotrebnih nasilnih ekscesov proti namišljenim razrednim sovražnikom, in se je temu primerno zaključila klavrno. Kljub temu pa je porodila obdobje do tedaj nevidene intelektualne in teoretske produkcije v rokah navadnih množic. Stopnje pismenosti in izobraženosti so v tistem obdobju na Kitajskem poletele skozi streho.

Na splošno bi lahko Maovo skoraj 30 let dolgo obdobje predsedovanja Ljudski republiki Kitajski označili za zelo uspešno. V pičlih nekaj desetletjih so Maove gospodarske in socialne politike pričakovano življenjsko dobo zvišale za kar 30 let! Močno so se povišali življenjski standardi navadnih ljudi, ki so pred industrializacijo in modernizacijo živeli v lesenih kolibah. Kitajska je iz revne kmečke družbe postala industrijska in tehnološka velesila z jedrskim arzenalom, sateliti in računalniško tehnologija.

Našteti dosežki so zelo drugačni od podobe Maa, ki nam jo skušajo naslikati liberalni ideologi. Liberalci radi moralizirajo, da je Mao med Velikim skokom naprej in Kulturno revolucijo sprožil smrt na milijone nedolžnih ljudi. In da je to počel zavestno, saj je bil okruten tiran in diktator. Nič od tega ni realnost. Lakota med Velikim skokom naprej je bila posledica naravnih katastrof (suše in poplav), ki so bile v zgodovini Kitajske stalnica, po drugi strani pa deloma tudi malomarnosti raznoraznih partijskih kadrov, ki so (v optimističnem zanosu) poskušali dohiteti industrijsko produkcijo razvitih držav imperialističnega centra. Na to dohitevanje v resnici kitajci stavijo še danes, saj je pomembno, da so se lahko sposobni ubraniti pred finančnimi, vojaškimi in še kakšnimi oblikami pritiska s strani ZDA in njenih zaveznikov, ki bi z lahkoto lahko izkoristile podhranjenost kitajske države. Del politike Velikega skoka je bilo tudi razbijanje razrednih delitev med kmečkimi in industrijskimi segmenti prebivalstva. Kmetje so se s pomočjo tako imenovanih "vrtnih peči" lahko preizkušali v taljenju jekla kar na vratih svojih domov in si tako pridobivali nove delovne veščine.

Maoistična mantra zagovarjanja kvalitete produkcijskih razmerij pred razvojem produkcijskih sil se v nekem momentu zgodovinskega razvoja dokaže za resnično. Maovi kitajski je spodletelo pri obsežnejši modernizaciji in industrializaciji države. Kitajska se je za ta proces potrebovala deloma odpreti tujim investicijam, ki bi v državo prinesle močno potreben kapital. To je pravzaprav pred smrtjo uvidel že sam Mao, ki je prenehal s forsiranjem Kulturne revolucije in normaliziral odnose z ZDA. To vizijo je nadalje realiziral Maov naslednik Deng Xiaoping. Ob delni liberalizaciji družbenih odnosov je Deng uspel obdržati centralno vodeno, suvereno politiko nadzora nad monetarnim sistemom in ključnimi segmenti države. V obdobju nekaj destletij je bilo iz primeža absolutne revščine izvlečenih okoli 600 milijonov ljudi!

So se pa ob tem procesu odpiranju tujemu kapitalu in sledečemu astronomsko hitremu razvoju hudo povečale družbene neenakosti. Maoizem nikoli bolj kot zdaj ni bolj relevanten za nadaljnji razvoj Kitajske. Deloma ga sigurno že udejanja Xi Jinping, saj je močno povišal investiranje v zdravstvo, izobraževanje in na splošno, dostopnost do raznoraznih socialnih storitev. Povprečni kitajec lahko dandanes javno izraža svoje negodovanje nad režimom brez strahu pred kaznijo. Dokaz za to so nedavni proti koronski protesti na tisočih ljudi, razočaranih nad scenarijem ničelne tolerance pri obvladovanju virusa. To je v avtoritarni državi, kot je Kitajska, velik napredek na področju človekovih pravic! Očitno je, da teh pravic še prebivalci kake Slovenije ne posedujemo, kot je razvidno iz uvajanja policijske ure in razbijanja protestov v letih 2020 in 2021.

Menim, da Xi Jinping pripravlja pot za še bolj radikalno tranzicijo v prihodnosti, v kateri bodo v polni obliki neposredne demokracije zaživele tudi raznorazne množične, grassroots organizacije. Kitajsko ljudstvo pravzaprav že dandanes pušča bistveno večji pečat pri sprejemanju partijskih politik kot pa katerakoli nevladna organizacija na zahodu lahko vpliva na mahinacije globalističnega, imperialističnega razreda mogotcev, ki nas peha v 3. svetovno vojno.