Zakaj je ukrajinska protiofenziva spodletela?

Ukrajina je na bojiščih poleti in jesen lansko leto požela nekaj spoštovanja vrednih uspehov, denimo, na območju Kijeva, Harkova, Kupjanska, Hersona in Balaklije, čeprav na račun hudih izgub osebja. Izkazalo se je, da rusi za branjenje obsežnih količin zavzetega teritorija preprosto niso imeli dovolj (mobiliziranih) vojaških kapacitet in človeške sile. V valu optimističnega zanosa so se Ukrajinci tako začeli pripravljati na zadnji potisk proti vzhodu države. Zahodni mediji so pozimi letos pričeli s promocijo močno pričakovane protiofenzive, ki pa je popolnoma spodletela. Čemu pripisati neuspeh Ukrajinskih vojaških podvigov?

Ukrajinci so svoje upe večinoma polagali v opiranje na tujo vojaško pomoč. Zahodne države in države, ki so del NATO alianse, so Kijevu namenile za milijarde dolarjev najbolj sofisticirane vojaške tehnologije: oklepnike tipa Stryker, tanke znamke Abrams, britanske Challengerje, nemške Leoparde in sistem zračne obrambe Patriot. Povrh vsega so zahodnjaki Ukrajincem ponudili tudi izobraževanje in usposabljanje, potrebno za upravljanje z vso našteto kramo. A izkazalo se je, da nekaj mesecev predavanj o formalnostih vojevanja po ameriško ni bilo dovolj, da bi se Ukrajinski soldati losali sovjetske vojaške »zapuščine«. Da bi se lahko spretno izučili v naukih zahodne vojaške šole, bi se ukrajinski voditelji posameznih brigad in vodov morali izobraževati leta, če ne celo desetletja! Večino manj izkušenega vojaškega osebja je Ukrajina tako skoncentrirala na kritičnih območjih na jugu države, kjer so naletela na močno utrjene ruske položaje. 

Po drugi strani lahko podvomimo v samo logiko vojevanja, s katero so zahodnjaki poskušali podkrepiti Ukrajinsko strategijo borjenja. Trenutni konflikt se močno razlikuje od postopanja zavezniških sil tekom druge svetovne vojne, ko je lahko samo ena jata bombnikov tipa Lancaster na nemška mesta odvrgla do več kot 2500 ton bomb- kar je že več od raket, ki jih je do zdaj Rusija izstrelila na Ukrajino. Rusi imajo zelo malo rezerv bombnikov, Ukrajinci pa jih sploh nimajo. Prav tako rusom ni do tega, da bi se množično spravljali na civilno infrastrukturo, podobno kot so britanci med drugo svetovno vojno iz zemljevida z bombardiranjem izbrisali celotna nemška mesta. Ukrajinski konflikt temelji na moči pehote, zato se mora biti preko taktike izčrpavanja.

Manevrski način vojevanja, kot so se ga posluževali mojstri kot so Rommel, Paton in Rokossovsky in, ki je preferiran način taktiziranja NATO generalov, temelji na elementu presenečenja. Hitro premikajoče se sile se skoncentrirajo na enem predelu sovražne obrambe, tako, da ta razporejena vzdolž fronte ne more reagirati dovolj hitro. Ta taktika je mogoča zato, ker včasih še niso bili na voljo sateliti, ki bi onkraj sicer takrat že dostopnih zračnih fotografij začetnih položajev sil imeli popoln pregled nad bojiščem. Satelitska tehnologija, radarji in droni so onemogočili meglo vojne. Tako je bilo vsem jasno, da se bodo Ukrajinci po začetnih zmagah lotili zavzetja Zaporožja, od kjer bi se jim odprl dostop do Črnega morja. Tu bi presekali poti in železniške ceste med vzhodom in zahodom države, po katerih rusom na območju pod reko Dnipro prihajajo konvoji zalog. Ukrajinci so se zato odločili pritiskati v smeri Melitopola in Berdjanska.

In medtem, ko so glave NATA Ukrajince usposabljale, so se rusi južno od reke Dnipro lotili kopanja obsežnega sistema jarkov, obdanih z minskimi polji. Te sistemi jarkov se razprostirajo vzdolž 1000 kilometrov dolge fronte. Po poročilih angleških obveščevalnih služb gre verjetno za najbolj ekstenziven sistem vojaške obrambe, kakor ga po svetu nismo videli že desetletja. Nekaj tankov, vrednih na milijone dolarjev, ki jih povrh vsega meljejo 500 dolarski droni, saj niso opremljeni z ustreznimi radarji, ki bi zaznavali anti-tankovske rakete in napade iz zraka, sigurno ne bo prodrlo skozi to linijo obrambe. Rusi s svojo artilerijo dobesedno meljejo ukrajinsko pehoto, ki umira v deset tisočih. Tako ne preseneča, da so po spletu zaokrožili videi, ki prikazujejo, kako predstavniki oboroženih sil Ukrajine pod prisilo v mestih izvajajo odrejeno mobilizacijo. Ljudi dobesedno ugrabljajo in vlečejo v smrt na bojišče (ko iščejo svoj »plen«, se te predstavniki zakrinkajo, tako, da se npr. vozijo naokoli z rešilci). Za vojno Ukrajinci novačijo tudi nepolnoletne in ženske.

Ukrajinska protiofenziva ni neuspeh samo zaradi naštetih dejstev. Popolnoma se je zrušila tudi medijska narativa zmagovite Ukrajine in zahodne civilizacije. Sankcije proti ruskemu gospodarstvu niso ogrozile Putinovega položaja in stabilnosti njegovega režima, so pa udarile po denarnici povprečnega Evropejca, ki mora povrh tega, da se sooča s strahovito inflacijo in upadom življenjskih standardov, financirati še nacistične kriminalce. Ankete javnega mnenja v Evropi in Ameriki kažejo, da je povprečen človek vse manj pripravljen podpirati Ukrajinski konflikt.

ZDA in raznorazne članice NATA so samo v zadnjem letu v Ukrajino poslale za 100 milijard dolarjev orožja in tehnologije. A očitno je, da nič od tega ne more preprečiti scenarija ruske zmage. Glavni cilj ameriškega in zahodnega militarizma oziroma imperializma ni dejanska pomoč Ukrajini (ali pa katerikoli kvazi demokratični, napadeni državi), ampak profit. Abramsi in F-35 reaktivci in vsa ostala precenjena in draga vojaška krama sami po sebi ne more zmagati konflikta. Zato glave orožarske industrije stavijo predvsem na to, da bo večina opreme končala kot smet nekje na sredini bojišča, tako, da se jo lahko nadomesti z novim trošenjem. Kar bi Ukrajini izbojevalo zmago so iskreni zavezniki z utemeljeno vojno strategijo in lastna vojaška infrastruktura. Ki pa je zaradi obsežne neoliberalizacije ne poseduje, za razliko od Rusije, ki se je z nacionalizacijo potrebnih produkcijskih sektorjev dobro pripravila na obrambo svoje domovine.