Zakaj morajo komunisti vsepovsod po svetu podpreti posebno vojaško operacijo

Prilagam preveden zapis ameriškega marksistično-leninističnega YouTuberja, Haza al Dina, boljše poznanega kot Infrared o temu, zakaj smo na levici dolžni podpreti Rusijo v njenem anti-imperialističnem boju. Infrared zagovarja, da se Rusija kljub poskusom distanciranja od svoje komunistične preteklosti, še vedno na poti Sovjetskega komunizma. To se kaže v posebnem tipu državnega kapitalizma, ki pri marsikateri gospodarski dejavnosti ohranja centralizirano obliko planiranja. Vloga tega planiranja se je po začetku posebne vojaške operacije še povečala. V širšem merilu pa Rusija predstavlja politično alternativo zato, ker se s povezovanjem v trgovinske alianske kot je BRICS zavzema za nadaljnje razvijanje materialnega načina produkcije, ki ne temelji na finančnem parazitizmu zahodnih velesil. Rusija niti v praktičnem niti v teoretskem merilu ni imperialistična sila, saj ne igra na karto ekspanzionizma, prav tako pa ne izvaža kapitala v tuje države z namenom prevzemanja konkurenčnih trgov, ampak trguje s primarnimi resursi (plin, nafta itd.).

ZAKAJ MORAJO KOMUNISTI VSEPOVSOD PO SVETU PODPRETI POSEBNO VOJAŠKO OPERACIJO

V vodah mednarodne levice velja na široko sprejeto prepričanje, da je Rusija leta 1991 s propadom Sovjetske zveze opustila komunistično ideologijo in da jo lahko posledično označimo za imperialistično državo, zastopajočo gobalni kapitalizem. A nič od tega ne bi moglo biti dlje od resnice. Konec Sovjetske zveze je namreč odprl ideološki vakuum, ki se ga nikoli ni zares zapolnilo. 

Geopolitični interesi Rusije so absolutno skladni z materialnimi razmerami socialistične produkcije, ustvarjene pod Sovjetsko zvezo. Od temeljne infrastrukture pa vse do načina življenja ljudi iz raznih bivših sovjetskih republik, ki se zavzemajo za ponovno združitev in oživitev propadajočih, a za njih samoumevnih socialističnih temeljev

Rusija nikoli ni zares zapustila svoje preteklosti. Komunizem ostaja temelj moderne Rusije in večine rusov tako znotraj Ruske Federacije kot znotraj nekdanjih ozemelj Sovjetske zveze. Nobena ideološka, teoretska ali sistemska paradigma ni nadomestila tega komunizma. Prevladal je “kult stabilnosti”, ki skuša na vsaki način zagotavljati neke vrste status quo, ki ni izpolnil nobene obsežne “dekomunizacije”, kot tudi ni ruskega komunističnega ogrodja zares posodobil v skladu z zahtevami sodobnosti. 

Levičarji, ki nasprotujejo Rusiji, ker je Putin v preteklosti kritiziral komunizem ne dojamejo konteksta. Večina rusov, materialno gledano, komunistične temelje, zgrajene v času Sovjetske zveze jemljejo za nekaj samoumevnega in to celo tako zelo, da se sploh ne zavedajo njihove prisotnosti. Posebna vojaška operacija, za začetek katere je ruska komunistična partija navijala že vrsto let, ne služi interesom kakršnegakoli ruskega vladajočega razreda, ampak predstavlja uveljavitev osrednjega stebra sovjetskega komunizma, ki se ga je Rusija desetletja sramovala in ga poskušala opustiti, a ga ni mogla. 

Konflikt v Donbasu je skrajni dokaz dejstva, da ima Rusija nedokončan posel s svojo komunistično pretekljost. In dolžnost mednarodnih komunistov je pokazati solidarnost z ruskimi ljudmi, ki se bojujejo za pravico do nadaljnjega korakanja po poti alternativne modernosti, kakor jo je začrtal sovjetski komunizem.